Globoke misli iz visokih planin

15. in 16. avgust 1997

To je bil moj prvi dvodnevni izlet v planine. Avtobus nas je pripeljal v dolino Trenta, potem pa nahrbtnik na rame in pot pod noge. Dva dni hoje ? Uh, kar malo me je skrbelo, saj nisem imela primerjave z nobenim drugim izletom. Pa vendar sem bila prepričana, da bom zmogla, ker sem imela polno glavo samih pozitivnih misli in utrjene noge. V začetku poti nas je obdajal še prijeten hlad, potem pa je vedno bolj žgalo sonce, ki se je uprlo v golo skalovje. Kar naprej sem se ozirala navzgor, če bo kje kakšna senca, pa je ni in ni bilo nikjer, razen ko smo hodili pod kakšno skalo, ki je zakrivala sonce. Prav tako sem se ozirala navzgor, če je kje kakšna ravnina. Kje pa ! Seveda je ni bilo. No, pa kaj me je najbolj mučilo. Ne hoja, kot ponavadi. Saj sem vendar trenirala, kot sem že povedala. Le nahrbtnik mi je šel na živce. Neverjetno se mi je zdel težek. Tolikokrat sem že nosila nahrbtnik, pa mi nikoli do sedaj ni delal težav. ” Pa saj to ne more biti res, ” sem si rekla in ga vrgla dol z ramen. Začela sem metati vse ven. ” Kaj pa iščeš ? ” me je vprašala sestra Olga. ” Kamen ! ” sem ji odgovorila, ” Nekoč sem slišala, da so kakšnemu neizkušenemu planincu za šalo podtaknili kamen v nahrbtnik in jaz sem prepričana, da ga je tudi meni nekdo dal.” ” Le kdo bi ti ga dal ? ” se je smejala, jaz pa sem še naprej brskala po svojih stvareh, vendar kamna nisem našla. Kako sem bila razočarana. Predstavljala sem si namreč, kako bom na dnu nahrbtnika zagledala najmanj dva kilograma težak kamen, ga z veseljem odvrgla in brez težav nadaljevala pot. Žalostno sem zlagala vse nazaj v nahrbtnik. Dosegla sem samo to, da so naju vsi prehiteli. Samo eno tolažilno misel sem še imela: ” Olga, saj so zadaj nekje še tiste starejše planinke iz Konjic, ki vedno hodijo bolj počasi, se ustavljajo in tako zanimivo pogovarjajo ?” ” Ne, saj one niso šle po tej poti, ” mi je odgovorila. Joj, še eno dodatno razočaranje. Za trenutek me je obšla misel, da sem sedaj jaz že med najstarejšimi v skupini, kar pomeni, da moram biti najbolj pametna in nositi večji del odgovornosti. Ob tem me je resnično minilo vso veselje. Dobro no, stisnila sem zobe in nadaljevala pot. Toda, kaj je s tem mojim nahrbtnikom ? To vprašanje me je mučilo še naprej. Vse sem dobro pregledala in vem, da nisem imela v njem ničesar, kar bi bilo odveč. Neverjetno, kako se zaloga hrane za dva dni (pa čeprav je le najnujnejše) in kakšno dodatno oblačilo, lahko po teži tako razlikuje od tistega, kar se rabi za enodnevni izlet. V začetku poti se to ne pozna, ampak kasneje je razlika očitna. Treba je res paziti, da so stvari, ki se vzamejo zraven, peresno lahke. Sonce je bilo že visoko na nebu. Pot se je vila še kar naprej navzgor, brez sence, brez zelenja. Približevala sem se majhni skupini planincev. Ena je sedela na tleh in milo jokala. Ni bilo videti, da bi šlo za poškodbo. Komaj sem čakala, da bom prišla blizu in slišala, kaj se je zgodilo. Toda razočaranje. Govorili so nemško. No, saj sem rekla. Res je dobro znati vsaj nekaj jezikov. Z Olgo sva nekaj časa ugibale, kaj naj bi bilo, nakar sva po kretnjah rok planincev ugotovile, da je obupala nad vzpenjanjem. Naprej ni mogla, nazaj tudi ne in je obupala. To sem prav lahko razumela na podlagi svojih izkušenj. Po nekaj minutah je le nabrala toliko moči, da je nadaljevala pot. Prispeli smo do poti, ki je bila podobna dolgi okenski polici, široki približno 1,5 m. Lepo je bilo hoditi po njej, ker je bilo končno nekaj ravnega. Na levi strani sem zagledala v skalo vgrajen Marijin kip. Ob tem kipu se je gotovo ustavilo že mnogo planincev in prosilo za srečno pot do vrha. Seveda sem se tudi jaz ustavila za nekaj trenutkov, za čisto kratek pogovor, pravzaprav za en sam pogled, ki pove vse. To je pa res komunikacija na visoki ravni. V eni sami misli, ki traja trenutek, je toliko besed, da bi se lahko izpisala cela knjiga. Pa nič se ne presliši, vse je čisto in jasno, kot beli dan. Prav lepo bo nekoč, ko bomo lahko vsi komunicirali tudi na ta način. Kmalu je bilo konec te čudovite ” okenske police”. Pot je bila spet ista kot prej, strma in kamnita. Bila sem kakšnih 15 m pred Olgo, ko me je poklicala: ” Hitro pridi nazaj nekaj pogledat !” ” O, zdaj pa ne grem nazaj. Vsak korak skrbno hranim, da bom lahko prišla do vrha, ” sem rekla trdno odločena, da me že ne bo pregovorila. ” Pa pridi no, ne bo ti žal. Videla boš ene zelo lepe rože, ” me je še kar naprej prepričevala. Nejevoljna sem šla nazaj. Le kaj bi lahko raslo v tem skalovju drugega, kot kakšna bodeča neža, teh pa sem videla že dovolj. Vendar mi res ni bilo žal, da sem šla. Iz skal, brez zemlje, so rasle lepe drobne rožice. Imena res ne vem. Škoda ! Dobro bi bilo imeti tudi kakšen priročnik o planinskih rožah, ali vsaj fotoaparat. Ker nisem imela ničesar od tega, sem jih zato dalj časa gledala, da sem jih lažje ohranila v spominu, ter se naučila od njih, kako se da preživeti tudi tam, kjer je navidez najmanj možnosti. Okrog tretje ure popoldan smo prišle na Prehodavce. Najraje bi skakala od veselja. Pravo zmagoslavje se me je polotilo. Kako čudovito se mi je zdelo že samo spoznanje, da sem čisto blizu Triglava. Čisto odkrito sem si priznala, da se moram zanj vseeno še bolj pripraviti. Ko sem počivala zadaj za kočo, mi je iz spomina priplavala zelo stara uganka iz knjige Bor Mateja : Sredi gore velikan, tri glave ima, grom in strela buta vanj, kdo ga ne pozna. Aha, že sama uganka mi je povedala, da je Triglav nevaren in da so za vzpon potrebne temeljite priprave in poznavanje vremena. Prenočevanje na Prehodavcih. Prenočevanje v planinskih kočah je res nekaj posebnega. Že veliko sem slišala o tem, pa si vseeno nisem mogla predstavljati. Že takoj ob prihodu v Zasavsko kočo, sem si na skupnih ležiščih rezervirala prostor pri oknu. Prišli smo ob lepem jasnem vremenu, zato smo še zadnji del dneva preživeli zunaj pred kočo. Vendar ne dolgo. Ohladilo se je in začelo pihati od vsepovsod. V koči se je kar drlo planincev. Niti malo mi ni bilo jasno, kje bodo vsi prespali, saj je koča majhna. Ampak saj poznate pregovor, da gre pohlevnih ovčic veliko pod eno streho in takšne pohlevne ovčice so planinci. Števila ne vem, vendar vam lahko povem, da nas je tam prespalo ogromno. Pravzaprav sem najprej mislila, da ne bo nihče spal, ker je začelo liti kot iz škafa in treskati, da je bilo svetlo kot podnevi. Pa to še ni vse. Planici so pripovedovali takšne šale, da je smeh preglasil grmenje. Vendar je kljub temu oboje počasi utihnilo. Utrujenost nas je vse po vrsti premagala. Prav je tako. Spati je treba, da si človek nabere novih moči. Jutro pri Triglavskih jezerih Kar malo težko je bilo zjutraj vstati, vendar so planinci zagnali takšen hrušč, da mi kaj drugega niti ni preostalo. Čakala nas je dolga pot in se nismo smeli nič obotavljati. O nevihti ni bilo več sledu. Korak je bil na začetku res še malo neroden in boleč, toda sčasoma vedno bolj čvrst in siguren. Ob poti so se kmalu prikazala jezera v vsej jutranji lepoti. Čudovita pot je bila to. Nič težavna. Kar poskakovali smo iz kamna na kamen, brez kakšnega napornega vzpenjanja. O, ko bi bilo še več takšnih poti. Kar naenkrat smo bili ob Koči pri Triglavskih jezerih. Prav nobene utrujenosti nisem občutila, ampak vseeno smo se ustavili za zajtrk in žigosanje knjižic. Ko sem snela nahrbtnik, se mi je zdelo, da nimam več ravnotežja, kot da me polovica manjka. Postal je del mene. Pa tako mi je bil zoprn prejšnji dan. Neverjetno, kako se lahko človek tako hitro navadi prenašati bremena. Kmalu smo spet nadaljevali pot, ki nam je nudila lep razgled na sosednje vrhove : Komno, Bogatin, Vogel… , ter se počasi spuščali proti Planini pri jezeru. Prav lahkotno smo prekoračili planino Vogar in se spustili do Bohinjskega jezera. Komaj smo prispeli do kraja, kjer nas je čakal avtobus, že se je vlilo in nam onemogočilo sprehod po Bohinju. Škoda ! Z avtobusa sem se še zadnjikrat ozrla proti jezeru in si predstavljala, kako lepo bi bilo zaplavati v njem ali veslati čoln. Po glavi mi je rojila ena sama misel:

Nekoč se bom vrnila!