Globoke misli iz visokih planin

19. junij 1994

” Danes je moj 39. rojstni dan. To je kar dovolj dober razlog, da pobegnem s konjiškim planinskim društvom v planine. No, gremo torej na Kum. ” Tako sem napisala v svoj planinski dnevnik tistega jutra in potem dolgo, dolgo nič več. Ob prihodu domov sem samo napisala na koledar Cankarjeve besede : ” Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti… .” Gotovo vas zanima, vendar še sama ne bi mogla razložiti, zakaj nisem mogla več pisati. Je bila mogoče kriva nevihta, ki se je čez kakšne tri dni razbesnela ravno v tistih krajih, kjer smo hodili in povzročila hudournike in plazove. So bili mogoče krivi dogodki, ki so se takrat dogajali v Sloveniji, ali mogoče… . Ne vem , ne vem, nekaj je pač viselo v zraku, nekaj težkega in morečega. Vendar, to ni vplivalo na izlet. Ne, ne, ravno nasprotno, bil je zelo prijeten. Po radiu sem zjutraj slišala, da bo ta dan zelo močno sevanje. ” Ni problema ! ” sem si rekla in vzela s seboj kapo. Prav lahkotno smo stopali po tistih strminah mimo kmetij. V mislih sem se preselila v zimske čase in si predstavljala, kako hudo mora biti za ljudi, ki tu živijo, ker je gotovo ogromno snega in so ceste zaledenele. Eh ! Kar hitro sem pregnala takšne misli. Prepogosto se namreč mučim s stvarmi, na katere nimam nikakršnega vpliva in jih ne morem spremeniti. Kot bi trenil smo bili na vrhu. Na eni strani je cerkvica in planinski dom, na drugi strani pa TV oddajnik, ki za nekatere kar nekako kvari to planinsko okolje, vendar moram priznati, da je meni všeč kar oboje. Sem pač rojena v znamenju dvojčkov in me razveseli pogled na lepo pokrajino, kakor tudi pogled na dosežke sodobne tehnike. To dvoje je res težko uskladiti , zato je najbolje ubrati neko srednjo pot. Na terasi doma smo nekaj časa uživali ob pogledu na velik del Slovenije. Kum je osamljen vrh in čeprav je visok samo 1220m, se z njega vidi daleč naokoli. Nato smo še malo posedeli za cerkvico, ter se potem spočiti vračali nazaj v dolino. Kmalu smo prišli do razpotja, kjer smo se morali odločiti, ali bomo šli po bližnjici po strmem gozdu , ali po manj zahtevni in daljši poti. V tem primeru bi hodili po cesti. Pa jasno, nekaj se nas je odločilo za cesto. S pravim vojaškim korakom smo stopale po pesku in se nam je zdelo super, da ni treba paziti na vsak korak. Pri tem smo lahko sproščeno klepetale in ker smo bile pač na cesti, smo kar pozabile na tiste planinske oznake, ki se jim reče merkacije. Tako seveda nismo videle, kdaj bi morale ponovno zaviti s ceste, pa smo kar hodile in hodile. Da ni prav, smo ugotovile šele takrat, ko je po nas prišel neki domačin z avtom. Poslali so ga seveda naši. ” Kaj se tu ne pride prav ? ” smo ga začudeno vprašale. ” Ja, prišle bi res, vendar še ne tako kmalu ? ” nam je razložil. Nekje za cesto nas je potem odložil, ker je bilo dogovorjeno, da nam bo tam ustavil naš avtobus. Sedle smo v mehko travo za cesto in čakale. Iz neke hiše v bližini se je zaslišal prepir. Pravzaprav se je slišala samo ena ženska. “Vau, to bo pa nekaj zanimivega,” sem si mislila in napela ušesa. Toda govorila je tako hitro in nerazločno, da nisem prav nič razumela. Škoda! In sedaj ne vem, ali je imela prav, ali ne. Ker se torej z vsebino prepira nisem mogla ukvarjati, sem začela ugibati, kaj bi lahko bil vzrok, da se tako glasno in besno razburja in, da temu ni in ni konca. Vse možne bolezenske vzroke sem imela v mislih, od žolčnih kamnov do preveč popite kave, do glavobola… , pa sem se spomnila: ” Gotovo se ji je zgodila krivica. Ja, točno, to bo. Krivica, ki tako zaboli, da človeka kar dvigne, da bi lahko ruval drevesa kot Peter Klepec. ” Večina ljudi ob storjeni krivici, takoj pomisli na to, kako bi se maščevala. Ob dolgoletnem opazovanju sem odkrila, kako vsako zlonamerno dejanje, ali že sama hudobna misel, kot bumerang prileti nazaj na tistega človeka. Pavi nesmisel je torej misliti na maščevanje. Zelo težko je to dopovedati pobesnelemu človeka, kajti govoriti je res lahko, v praksi pa je drugače, bo mogoče kdo dejal. Krivica lahko včasih bolj boli, kot fizična bolečina in veliko težje jo izbrišeš iz spomina. Vem! Vendar samo vera v nekaj višjega, da ljudem moč, da mirno prenesejo krivico. Kmalu je pripeljal naš avtobus. Vsi so lenobno dremali na svojih sedežih, čeprav je bila ura šele tri popoldne. Bil je res vroč dan.Tisti iz radia so imeli prav glede sevanja. Ustavili smo se še v Trbovljah, da smo pobrali še nekaj naših planincev. Nikoli ne bom razumela, kako nekaterim uspe v tako kratkem času priti tako zelo daleč. Skoraj prehitro smo bili doma, zato smo se z mojimi sorodniki v Konjicah še osvežili s sadno kupo, saj je bil to moj rojstni dan, če ste že mogoče pozabili.