Globoke misli iz visokih planin

12. september 1993

Jutranji sončni žarki so uporabili vso svojo moč, da so prebili meglo in pokukali v Kamniško Bistrico ravno tedaj, ko smo se tja pripeljali mi, planinci iz Slovenskih Konjic in okolice. Takoj smo se odpravili k spodnji postaji gondolske žičnice, se natlačili vanjo, seveda samo toliko, kot je s predpisi dovoljeno in se odpeljali do penziona Šimnovec. Malo sem že bila v skrbeh, da si ne bom zaslužila žiga v planinski knjižici, kajti za žig si upravičen samo takrat, če vsaj malo hodiš. Toda moj strah je bil čisto odveč, ker smo hodili še kar precej časa navkreber. Pred nami se je razprostirala Velika planina. Pogled na to lepoto mi je prebudil naslednje misli: ” O, glej, glej, to je tista planina po kateri se včasih v mislih sprehajam. In to so tiste pastirske koče! Kaj če bi ostala nekaj dni tukaj ? Bila bi v tesnem stiku z naravo in na ta način bi prišla do novih spoznanj. Mislim, da bi si morali vsi ljudje včasih privoščiti par dni življenja v neokrnjeni naravi in navezati tesne stike z njo, potem se nam ne bi moglo zgoditi, da bi postali tujci na svojem planetu.” Ustavili smo se šele na Domžalskem domu na Veliki planini, da smo se malo odpočili, nato pa smo se vrnili v Kamniško Bistrico. Nisem si mogla kaj, da ne bi namočila roke v ledeno mrzlo reko Bistrico. Tam zadaj na travniku, je bilo vse pripravljeno za zabavo, ampak mi smo šli kar mimo. Uh, kaj še nismo dovolj hodili ? ” Nekaj si bomo še ogledali, ” slišim, da je rekel nekdo spredaj. Po kakšnih 30 minutah počasne hoje smo zavili v temen gozd. Hodili smo v koloni po ozkih poteh, med gostim drevjem in grmovjem. Prišli smo do prve skale, na kateri je bilo ime planinca, ki je izgubil življenje v planinah. Prišli smo namreč v spominski park ponesrečenim v Kamniških Alpah. Ko smo tako hodili od skale do skale in prebirali imena, me je začelo stiskati pri srcu. Ojoj, ali smo res morali priti iz tiste idile na Veliki planini prav sem ? In kot bi nekdo želel, da je vzdušje še bolj moreče in žalostno, je začelo rahlo rositi. Dežne kapjle so kot solze polzele po listju in mi narekovale naslednje misli: Človek ! V mislih res lahko potuješ v globine morja, se povzpneš na najvišje vrhove sveta, lahko odhajaš na potovanja med planeti, med galaksijami, ampak samo v mislih. Tvoje fizično telo pa vsega tega ne zmore. In ko takole v mislih potuješ, odvajaš svojo energijo drugam, tvoje fizično telo pa vedno bolj slabi, rahljajo se vezi in potreben je samo nepremišljen korak, samo trenutek nepazljivosti in se lahko tragično zaključi tvoje poslanstvo na Zemlji. Sporočilo teh misli je torej, da moramo živeti v sedanjosti, v tem času in tem prostoru. Za globoka razmišljanja pa morajo biti posebej namenjene ure oziroma minute. Te misli so me spremljale še na avtobusu, ko smo se peljali proti domu. Kot vedno, smo se točno ob dogovorjeni uri vrnili v Slovenske Konjice. To mi je zelo všeč pri teh izletih, da nikoli ne pretiravamo in po nepotrebnem podaljšujemo lepih trenutkov, ampak se mirno poslovimo ob ne preveč pozni uri. Zaradi tega se naslednji dan ne prebudimo s praznino v duši in na smrt utrujeni. Ne ! Prebudimo se samo z rahlo utrujenostjo in ogromnim bogastvom v duši, ki nas kar sili, da bi si lahko že navsezgodaj glasno prepevali , na primer tole:

….in pastirček vriska,
na piščalko piska,
srečen sem vesel,
da bi ves svet objel