Globoke misli iz visokih planin

September 2000

Nekega lepega sončnega jutra sem se peljala po cesti proti Slovenskim Konjicam in se ozirala proti gori. Obnovljeni stolp na starem gradu, me je s svojo belino pritegnil kot magnet, tako da sem zavila kar navzgor. Čudovito ! Turistov še ni bilo tam. Stolp je drugače odprt za oglede, ker so v njem razstavni prostori. Tudi Planinsko društvo Slovenske Konjice ima svojo sobo v stolpu. Sprehodila sem se med ruševinami, ki skrivajo marsikatero skrivnost, od zaklada, do grajskih ječ, v katerih so umirali tlačani. Ne, ta del zgodovine mi ni bil nikoli preveč pri srcu. Graščaki so navadno grdo ravnali s svojimi podložniki in le redkokdaj se sliši, da je bil med njimi kakšen dober. Tako daleč v zgodovino se ta dan nisem imela namena spuščati. Prišla sem namreč samo zaradi svežega jutranjega zraka in lepega razgleda. Toliko časa nisem imela, da bi se ponovno povzpela na Stolpnik, ampak saj je razgled iz gradu tudi kar dober. Tam spodaj sem videla Konjice z okolico. Vsak košček zemlje mi je prebujal spomine, vsaka hiša v trgu, vsaka cesta po dolini, vsaka stezica v parkih. Vse to sem prehodila nekoč s svojimi nečaki. In že mi je lahen vetrič prebudil v spominu lepo pesem:

prijazne Konjice leže….(napisala Menih Marija, glasba Jure Zdovc st.).

Ta pesem vedno deluje prav božajoče, privabi mi solze v oči. Kadarkoli jo slišim, se spomnim Jureševe mame Lizike (tašče mojih dveh sester:Olge in Marije), ki je živela v stari šoli ob konjiški cerkvi. Pri nji sem večkrat preživljala počitnice. Prelepi spomini bodo ostali za vedno. Kar naenkrat se zavem, da pravzaprav gledam dol iz gradu na celo moje dosedanje življenje. V daljavi je moj rojstni kraj Mlače, pa Loče, kjer zdaj živim in cerkvica Sv.Duha, kjer so me krstili. Opazim tudi grad Pogled na Mlačah, ki ima čisto poseben čar. Iz maminega pripovedovanja vem, da vsaj tukaj niso živeli hudobni graščaki. Ta grad mi predstavlja tudi prvo srečanje z glasbeniki iz celega sveta, saj se verjetno še marsikdo spomni Loških prireditev, ki so potekale na grajskem dvorišču. Že se mi je pogled ustavil na Selskem vrhu, kjer so živeli očetovi starši. Malo proti levi se je zasvetila cerkvica na Jerneju. No in tu je že Prihova, kjer so živeli mamini starši. Torej imam s Konjiškega gradu, ne samo pogled na svoje dosedanje življenje, ampak tudi celoten pregled nad svojimi koreninami. Saj res, ko smo že pri mojih koreninah, izvedela sem, da se je začelo prebujati tudi planinsko društvo v Ločah. Po dvanajstih letih potepanja s Konjičani, se bom sedaj lahko pridružila tudi planincem iz Loč. Ko sem takole gledala v dolino, sem se spraševala, kje se pravzaprav počutim doma, med vsemi temi vasicami: ali na Mlačah, ali v Ločah, Konjicah, mogoče v Kraberku. Uh, težko vprašanje, vendar mi ni bilo potrebno kaj dosti premišljevati, ker se mi je odgovor ponudil kar sam v pesmi, ki mi je tisti trenutek prišla na misel:

V nebesih sem doma, iz tega ne sveta,… ( Anton Martin Slomšek ). Ja, prav gotovo. Tudi meni se je vedno tako zdelo, čeprav se mogoče sliši domišljavo. Najbrž me ravno zaradi tega kar naprej vleče vedno višje in višje.

V nebesih je moj dom,
kjer vedno srečna bom,
čeprav si tja močno želim,
ta planet še ne zapustim.

Veliko je še treba narediti,
veselje in srečo razdeliti,
pregnati meglo in temo iz nas vseh,
privabit na ustnice blažen nasmeh.

Dragica Čakš – Karolina