Globoke misli iz visokih planin

UVOD

Kar slišim vas, kako boste ob prebiranju naslova knjige komentirali: ” Globoke misli iz visokih planin? No, to je pa ravno tako nekaj nemogočega, kot na primer gorska mornarica, ali suhe hlače na dnu morja …” Toda, povem vam, če je mogoče, da izvira voda na vrhu planin, potem je mogoče tudi to, da se globoke misli porajajo prav med hojo, ali počitkom na teh višinah. Ne verjamete. Preberite, pa boste videli. “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem,” je rekla lisica Malemu princu. Odprite torej oči in srce, ko boste brali to knjigo. Začetek mojega planinarjenja sega tja v leto 1988. Takrat sem med hojo po planinah ugibala: ” Zanima me zakaj so ti rdeči krogci z belo piko narisani na drevesa ? Jaz mislim, da imajo gozdarji s tem označeno, katero drevo je za posekat, ali kaj podobnega. Mogoče pa imajo lovci kakšne svoje oznake. ” Joj, joj, s takšnim znanjem se človek v planinah gotovo izgubi. Seveda mi je kmalu uspelo razvozlati , da so: rdeči krogci z belo piko – markacije, vendar sem kljub temu prišla do zaključka, da je bolje hoditi v planine organizirano s planinskim društvom, ker nikoli ne veš, kdaj se ti bo kakšna merkacija skrila za zelenjem. Lahko se vam tudi zgodi, da bo čisto pred vami, vi pa boste ravno takrat opazovali oblake, ali kakšno lepo planinsko rožico in je ne boste videli. Kasneje sem se udeležila mnogih izletov, ki jih je organiziralo Planinsko društvo Slovenske Konjice. Vsi so mi ostali v lepem spominu. Čeprav sem včasih z velikim naporom premagovala strmine, sem na vrhu vedno ugotovila, da se je izplačalo malo potruditi, globoko zadihati, se prepotiti in nato posrkati vso lepoto planin in jo shraniti nekje globoko v spominu. S konjiškimi planinkami v Tolminskih koritih. O teh izletih sem si vedno kaj zapisala v planinski dnevnik. Bolj kot opis poti, vam želim posredovati svoje “globoke misli” in prikazati, kako pomembna je dobra psihofizična kondicija za hojo po planinah, kakor tudi za vsak odločilni korak, ki ga naredimo v življenju in kako je vse lažje, če smo poleg tega še optimisti. In nazadnje, naj vam še povem, da se moj pogled in moje misli na koncu vedno ustavijo globoko v vesolju, kje točno vam ne morem povedati, kajti Zemlja se kar naprej vrti in tisto, kar je bilo spodaj, je zdaj zgoraj in kar je bilo visoko, je zdaj globoko in levo je desno in temno je zdaj svetlo…