Globoke misli iz visokih planin

21. avgust 1993

Prispeli smo v dolino Tamar. Med planinci na avtobusu je završalo. Razpravljali smo o tem, na katero pot se bo kdo podal. Na izbiro smo imeli namreč tri smeri :

  1. preko Jalovca na Vršič
  2. preko Slemenove špice na Vršič
  3. z avtobusom na Vršič in od tam na krajše sprehode do bližnjih koč.

Odločila sem se za pot preko Slemenove špice. To je srednja pot glede na zahtevnost. Upala sem, da bom to menda že zmogla, čeprav sem se zavedala, da kljub trdnim sklepom, kako bom skrbela za fizično kondicijo in povečanje kapacitete pljuč, na tem področju nisem naredila ravno veliko. Tako nekje na sredini največje strmine je res prišlo do manjše krize, toda kasneje nisem imela nobenih težav. Otrokom pa ni bilo dovolj premagovanje ovir na poti, ampak so iskali daljše in težje stranpoti, ter se povzpeli na vsako skalo. Neka mama je vsa prestrašena kričala za svojim sinom, ki je skakal sem in tja. Fant se je gotovo vživel v Kekčevo vlogo, kajti hodili smo nad dolino reke Pišnice in nekje v tistih krajih je bil baje posnet film o Kekcu. Fantova mama se je kar kmalu zavedala, da ne bi smela motiti gorske tišine, zato se nam je vljudno opravičila. Vsekakor smo velikodušno sprejeli opravičilo, ker smo vedeli, da smo tudi sami imeli včasih takšne žolčne izbruhe. Počasi smo le prišli do Slemenove špice (1911 m). Vsepovsod je bilo polno ovc, vendar se niso pasle, ampak so stale v krogu pod vsakim drevesom, tako da so tiščale glave v senco. Kaj pa mi ? Mi nismo imeli niti kap, niti klobukov. Na Slemenovi špici ni planinske postojanke, ampak je žig shranjen kar v škatli na vrhu najvišje skale, od koder je prečudovit razgled na celotno dolino Pišnice. Na tej skali je bilo polno živalskih iztrebkov, zato je bilo treba zelo paziti, kje smo hodili. Z velikim veseljem sem ugotovila, da so kljub temu ostali podplati mojih planinskih čevljev čisti. Med počitkom na mehki travi, se je razvnel pogovor. Med nami so bili planinci z bogatimi planinskimi izkušnjami, prisotni so bili tudi ljudje iz zdravstva in še mnogi drugi, zato je bil pogovor pester in poučen, ter v vseh pogledih na visoki ravni:

  1. zato ker smo bili na višini 1911 m,
  2. ker so nam govorili ljudje, ki so strokovno podkovani,
  3. ker smo mi kulturno poslušali, to pomeni, da govornikom nismo skakali v besedo.

Tudi otroci so zbrano poslušali. To vem zaradi tega, ker so me ob koncu razgovora nadlegovali z zelo strokovnimi vprašanji in to ravno takrat, ko se mi sploh ni ljubilo odgovarjat. In končno smo prišli na Vršič. Tudi tam je bilo ogromno ovc, ki so ravno tako tiščale glave pod vsak avtomobil, ali kamorkoli kjer je bil vsaj košček sence. Res me je zanimalo, ali imajo vedno tako čudne navade, ali pa je bilo mogoče ravno takrat tako močno sevanje ? Pred odhodom domov smo se povzpeli še na Poštarsko kočo (1725 m) in obiskali še malo nižje Erjavčevo kočo (1515 m). Ko sem ravno mislila vstopiti v avtobus, sem pohodila ovčji iztrebek. Uh, kako me je to razjezilo. Izrekla sem nekaj precej grdih besed, zaradi česar sem bila zelo razočarana nad seboj. ” Le kaj si bodo zdaj mislili ljudje ? ” sem se spraševala. ” Gotovo bodo rekli, da sem pra-pra-pravnukinja konjiškega zmaja.” Ampak to se mi še ni zdelo najhuje, kaj bodo rekli ljudje, temveč to, ker sem se zavedala, kako sem s tem škodila sebi, kajti ko se človek razjezi, začne njegov organizem proizvajati snovi, ki škodijo le njemu. Naš organizem lahko torej na podlagi pozitivnega mišljenja oziroma prepričanja, proizvaja zdravila, na podlagi negativnega mišljenja oziroma prepričanja pa proizvaja snovi, ki nas blokirajo in hromijo. Vračali smo se domov. Udobno sem sedela na avtobusu in naenkrat sem opazila v skale izklesan obraz. ” To je Ajdovska deklica, ” so nam pojasnili otroci, ki so na Tičarjevem domu na Vršiču prebrali legendo o njej. Bila sem prijetno presenečena. Nisem vedela, da se tudi otroci zanimajo za naravne znamenitosti in legende. Želela sem še malo razmisliti o sporočilu te legende, vendar sem se zaradi utrujenosti pogreznila v prijetno dremanje. No, pa kdaj drugič.