Globoke misli iz visokih planin
5. avgust 1990
Počasi smo se peljali skozi Logarsko dolino. Gospod Hudales Martin nam je po zvočniku razlagal zanimivosti in imena okoliških vrhov. Natančno nam je opisal vse možne poti in nam dal še zadnja navodila.Spraševala sem se, ali bom tudi jaz kdaj tako podrobno poznala vse slovenske hribe. Izstopili smo pod slapom Rinka. Pogledala sem navzgor in ko sem videla, da ni samo skalovje, ampak tudi nekaj zelenja, sem mislila, da ne bo tako hudo. Pričeli smo se vzpenjati proti Okrešlju. Tisti “ta pravi” planinci so že po nekaj metrih prevzeli vodstvo. Kmalu tudi otrok ni bilo nikjer več videti. Mi pa smo počasi in vztrajno stopali daleč za njimi. Vedno bolj mi je bilo vroče, noge sem vlekla za seboj, srce mi je razbijalo, vedno težje sem dihala in nekje na sredini poti sem se že kar dušila.Pred očmi se mi je meglilo.Naslonila sem se na drevo in se jezila sama nad sabo: ” Ali mi je bilo res treba plaziti tu gor? Raje bi hodila po mehkih skoraj ravnih poteh na Rogli. ” Pogledala sem malo okoli sebe in ugotovila, da imajo tudi drugi podobne probleme. Vzela sem si nekaj časa, da sem lahko v miru razmislila, zakaj imamo takšne težave. Spomnila sem se na neko knjigo, ki sem jo prebrala pred petnajstimi leti. V njej Andre van Lysebeth opisuje napake, ki jih delajo ljudje pri dihanju. Naj čisto na kratko obnovim: – avtor knjige pravi, da večina ljudi ne zna več pravilno dihati, ampak dihajo samo z vršički pljuč, tako da ostane večji del pljuč neprezračen. Predlaga nam da se naj naučimo pravilno dihati. Saj , ko smo bili otroci, smo to znali, kasneje pa je postalo dihanje zaradi tesnobe, jeze, razburjenosti in napetosti nepolono, površno, sunkovito in prehitro. Idealno dihanje je : globoko, počasno, tiho. Priporoča nam, naj dihamo tako, kot bi pri rojstvu dobili samo določeno število dihljajev. Z globokim dihanjem se nam kapaciteta pljuč poveča, če pa dihamo samo z vršički pljuč, se nam zmanjša in ko smo prisiljeni globoko dihati, naša pljuča niso več sposobna sprejeti toliko zraka, zato čutimo bolečino. Pojavi se tudi vrtoglavica. No sedaj mi je pa vse jasno, kaj je narobe z nami, ki že na najmanjši vzpetini sopihamo kot parne lokomotive. Več let sem že vse to vedela, toda ostalo je samo pri teoriji. Toda vseeno, dobro je že samo to, da sem imela vso to znanje spravljeno v svojem možganskem arhivu , drugače bi v takem primeru sedla na tla in rekla: ” Ne morem več. ” Po takšnem vzpodbudnem razmišljanju sem se polna energije odpravila na vrh. Zmagoslavno sem prikorakala do planinskega doma. Tam so me pričakali otroci in že od daleč kričali. ” Gremo na Kamniško sedlo ! ” Pokazali so mi skoraj navpične skale. Uh, kar zgrozila sem se. ” Ne , danes ne ! ” sem rekla odločno. ” Zakaj ne ? ” so sitnarili še naprej. ” Ker je življenje dolgo in ne moremo, niti ne smemo vsega naenkrat doživeti, ” sem jih nazadnje le uspela prepričati, čeprav sem vedela, da imajo še ogromno energije in bi z lahkoto šli še naprej. Malo kasneje, ko smo si s ponosom ogledovali sveže štampiljke v planinski knjižici, pa smo že navdušeno načrtovali, kako bomo v bližnji prihodnosti osvojili še druge vrhove.
