Globoke misli iz visokih planin

13. september1997

Kadarkoli sem slišala za Gorjance, sem se vedno spomnilo na Bajke in povesti o Gorjancih (Janez Trdina), zato sem si prav želela, da bi že enkrat videla te kraje. Ponudila se mi je priložnost, da jih prehodim skupaj s konjiškimi planinci. Sončnega nedeljskega jutra smo prišli do doma pri studencu Gospodična(822m). Prav gotovo ste že vsi slišali za povest o bolni in postarani grajski gospe z Mehovskega gradu, ki si je zaželela sprehoditi se po Gorjancih. Pila je vodo iz studenca in se v njem umila. Domov se je vrnila pomlajena in zdrava. Studenec so od takrat naprej imenovali Gospodična. Tudi v Konjiški gori je izvir, ki mu pravijo Gospodična in potoček, ki teče skozi Slovenske Konjice, nosi isto ime. Kakšna podobnost! Vendar pa obstaja pri teh dveh povestih o studencu Gospodična ena velika razlika, kajti konjiški je dobil ime ,ker se je grajska gospodična sprehajala po gori, se izgubila in se potem vsa razgreta napila mrzle vode , ter kmalu za tem umrla. Konjičani, nikar se ne ustrašite! Ni bila kriva voda, ampak sama grajska gospodična, ki ni vedela, da ne sme piti ledeno mrzle vode, kadar ji je zelo vroče. Z zanimanjem smo se spustili par metrov od doma k studencu. Vsi radovedni, smo se postavili v vrsto, da preizkusimo vodo. Najprej smo jo pili, nato si umili obraz in roke. Mogoče bo tudi nam pomagala, kot je grajski gospe. Kdo ve? Zakaj ne bi verjeli tega, saj nam takšno pozitivno prepričanje nikakor ne more škoditi. Nazadnje smo si nalili vode še za zraven in krenili navkreber. ” Ne, danes pa ne bom zadnja, ” sem si rekla in prav lahkotno pospešila korak, ” enkrat moram preizkusiti, kako je to, če hodiš med prvimi.” Uspelo mi je obdržati tempo in uskladiti korak s sprednjo skupino. Mogoče mi je pomagala voda, mogoče ugodne vremenske razmere, mogoče pa je bil samo primeren naklon hriba. Ne vem. Poizkusite še vi. S takšnim tempom smo bili kar kmalu na Trdinovem vrhu. ” A, to je to! ” sva vzkliknile enoglasno z Olgo. O tem je torej toliko govora na televiziji. Poleg oddajnika sva videli tudi ruševine cerkvice svete Jere. Malo smo se sprehodili po okolici, vendar za kakšno večje odstopanje od poti, tu ni bilo možnosti. Bili smo namreč na državni meji. Na to nas je spomnil tudi napis malo stran od ruševin cerkvice sv. Jere. Pisalo je : Bife kod Mare. Ko smo bili vsi zbrani na vrhu, smo v koloni krenili po drugi strani hriba navzdol. Par metrov stan od oddajnika smo prišli do ograje in napis nas je opomnil, da ne smemo preko. Na drugi strani je namreč vojašnica v kateri je naša vojska. Sposodila sem si daljnogled, da bi bolje videla, kaj se tam dogaja. Na stražarskem stolpu je bilo nekaj vojakov, ki so nas prav tako opazovali z daljnogledom. Kljub temu, da je to naša vojska, me je malo spreletelo ob misli, kaj če bi nas takole opazovala kakšna tuja sovražna vojska. ” Ej, fantje! To smo mi, planinci! Ne, nismo vohuni, saj vidite napis na naših majicah : Planinsko društvo Slovenske Konjice”. To sem jim sporočala v svojih mislih, medtem ko sem z roko pomahala v pozdrav. Že smo krenili v gozd in se pričeli spuščati. Prišli smo na čudovite planjave, ki so me spominjale na vrhove Pohorja. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, kako lepo je hoditi po takšnih poteh. Potem smo zopet krenili navzdol in že smo bili pri Gospodični. Ponovno smo se šli osvežit k studencu in nazadnje smo si privoščili zasluženo enolončnico v domu. Med tolikimi dobrotami, se je bilo kar težko odločiti. Naročila sem srnin golaž, Olga pa sirove štruklje. Oči so mi kar švigale od mize do mize. Pa ne zato, da bi bila še lačna, ali požrešna, ampak zato, da vam lahko sedaj povem koliko okusnih jedi še imajo. Tudi, če vas zapuščajo moči in vam ni preveč za hojo, h Gospodični se lahko pripeljete, okusite vse te dobrote, se odžejate z vodo iz studenca in umijete, kot grajska gospa z Mehovskega gradu. Izgubiti nimate kaj, pridobite pa lahko ogromno. Čeprav so napravili analizo vode, ki je pokazala, da je to čisto navadna voda, pa se lahko zdravilni napoj skriva kje drugje. Mogoče priteče samo od časa do časa kakšen poseben curek, mogoče sploh ni v vodi, lahko, da je zraku, ali v vetru, mogoče v sončnem žarku, mogoče v kombinaciji vsega tega… Kaj je tisto, ki daje moč in pomlajuje, lahko odkrijete sami. Mogoče je našim sodobnim aparaturam neznano in našim očem nevidno. Narava ustvarja na milijone različnih kombinacij, le zakaj se ji ne bi prepustili, da ustvari posebej za nas nekaj zdravilnega. Duša, ki je čista, bo sama začutila in odločila:

To je ta pravo!