Globoke misli iz visokih planin

13. oktober 1990

Gondola se je počasi prizibala na Golte, kar ni čudno, saj je nosila s seboj veliko število konjiških planincev. Nič se nismo preveč ustavljali, ampak smo se kar takoj podali na Smrekovc (1374 m), od tam pa po kratkem oddihu na Andrejev dom na Slemenu nad Šoštanjem (1096 m). Že pot do Smrekovca ni bila preveč težka, do Slemena pa je bila čudovita. Ves čas smo hodili rahlo navzdol in celo nekaj časa po ravnem. Hodili smo po gozdu, med debelimi, mogočnimi drevesi. Na tleh je bila debela plast suhega listja. Ko smo gazili po listju, se je slišalo samo: ššš, ššš, ššš…., svoj zvok je dodal še rahel veter. To je čudovita glasbena spremljava, če si prepevaš po gozdu. Veter ponese pesem med vrhove, jo po svoje oblikuje in se sploh ne sliši, če kje kaj “zafušaš”. Ob tem sem se živo spomnila dogodkov iz otroštva, ko smo z otroki prepevali po gozdu. Spomnila sem se brezskrbnega tekanja po mehkem mahu v spremstvu psa Tarzana. Zamikalo me je, da bi tudi sedaj zapela in tekla med drevjem, kot v otroških letih. Tega seveda nisem naredila, ker se je med ljudmi ukoreninilo prepričanje, da če si odrasel človek prepeva, to pomeni, da je gotovo pijan, če pa še skače kot otrok, mu sigurno manjka kakšen kolešček v glavi. Res je, da postane naš korak počasnejši tudi zaradi bremen, ki nam jih nalaga življenje, ampak če bi kdaj malo poskočili in zavriskali, bi marsikatero breme kar samo odpadlo. Glasna pesem bi pregnala kakšno temno senco iz naših misli. Kljub tem spoznanjem nisem zapela in tekla med drevjem, ker so pač sedaj takšne navade, da se za odrasle ljudi to ne spodobi. Mirno sem šla z ostalimi naprej, ampak v mislih sem ponovno doživljala vse te dogodke iz otroštva. Prepevanje in poskakovanje pa sem si prihranila za kakšno plesišče. Na Andrejevem domu smo imeli kostanjev piknik, ker je bil to zadnji izlet v letu. Med počitkom sem si natančno ogledala knjižico Vodnik po planinskih postojankah. Iz zemljevida sem razbrala, da je tam na drugi strani Uršlja gora. Tam ob njenem vznožju v Podgori pri Kotljah se je rodil Lovro Kuhar – Prežihov Voranc. In ko smo tako sedeli na vrhu hriba, sem se spomnila težkega življenja junakov iz njegovih črtic, novel in romanov, spomnila sem se Mete iz Samorastnikov in v mislih zaslišala njene besede, ki jih je izrekla svojim otrokom: ” Vi niste kakor drugi otroci – vi ste samorastniki…….Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice…..” Ustavila sem se ob besedi “priborili”. Pod to besedo si verjetno vsak predstavlja nasilje in orožje. Vendar jaz ne verjamem, da je Voranc pri tem mislil na takšen način boja. Verjetno je prav tako, kot vsaka občutljiva umetniška duša mislil na kulturno besedno borbo, na razgovore na “visoki ravni”. To je takšen način boja, ki ne pušča za seboj žrtev in poražencev, ampak ljudi, ki so doživeli razsvetljenje in lahko še naprej živijo skupaj, ker najdejo vsak svoj prostor. Iz razmišljanja me je zmotil vonj po pečenem kostanju. Oh , seveda, sedaj sem tu na Slemenu nad Šoštanjem, ampak nekoč bom šla tja na drugo stran, kjer se razprostira Uršlja gora in Peca, da bom videla in čutila tisto, kar je videl in čutil Prežihov Voranc.