Globoke misli iz visokih planin

Februar 2000

“Dovolj imam te zime in posedanja v hiši,” sem rekla nekega februarskega dne. “Sneg je samo še po vrhovih, zato že lahko začnem s hojo po bližnjih hribih,” in v trenutku sem zmetala najnujnejše v nahrbtnik, ter se odpravila na Konjiško goro. Vmes sem se ustavila v Slovenskih Konjicah pri Olgi, ki pa je bila zadržana in ni mogla zraven. Pa saj Konjiško goro vendar dobro poznam še iz otroštva, zato sem šla kar sama. Z avtom sem se peljala nekje do vznožja gore, potem pa zaradi zasnežene gozdne ceste, vožnja ni bila več varna. Sicer pa sem tako imela namen hoditi peš, a ne. V letu 1997 so na enem od vrhov Konjiške gore, ki se imenuje Stolpnik, postavili nov stolp. Večkrat sem že bila tam, zato mi je pot do njega dobro poznana. Najbolj strma je, če zavijete v gozd, že kar spodaj pod gradom. Lahko pa greste tudi po gozdni cesti do Koče pri Štepihu in se povzpnete še kakšnih 30 minut do vrha, kjer stoji ta naš stolp. Po tej sem šla tudi jaz. Pot je bila zaradi snega kar malo spolzka, vendar ne prestrma in tudi mudilo se mi ni nikamor, zato sem prav uživala v hoji. Občutila sem brezmejno svobodo. Počasi sem jedla sočna, mrzla jabolka, se ustavljala vsakih nekaj metrov in si ogledovala Dravinjsko dolino pod seboj. Toliko legend kroži o tej gori, pa o konjiškem zmaju, da se mi je postavljalo vprašanje, če bi res šla na vrh. Eh, seveda sem šla. Tudi če obstaja zmaj, potem gotovo obstaja tudi sv. Jurij na belem konju, ki ga bo premagal, jaz pa lahko med tem časom pobegnem. Tako sem se tolažila in se hkrati na tihem smejala, saj se končno nisem imela česa bati, ker niti ne izpolnjujem pogojev, ki jih je postavljal zmaj. Pa, da ne bo kdo mislil, da sem res pričakovala kakšno srečanje z zmajem. Ne ! Vendar sem prepričana, da legende nikoli niso nastale kar tako, brez kakšne podlage. Nekaj je gotovo moralo biti, vendar takratnim ljudem neznano, zato so govorili o zmajih in podobnih pošastih. Ravno to me je zanimalo. Kaj je tisto, kar naj bi bil nekoč zmaj ? Obstajajo mogoče v tej gori kakšne negativne sile in zakaj bi bile podobne zmaju, ki je bruhal ogenj. Ta razmišljanja mi niso vzbujala niti najmanj strahu, kajti okolica je bila prijazna, obsijana s soncem. Le ljudi ni bilo nikjer. ” Hej, Konjičani, kje ste ?! ” sem jih klicala v mislih. Kljub nenehnemu ustavljanju, sem mimogrede prišla na vrh. Zaropotala sem po stopnicah stolpa, kot da nas gre cela skupina. Ob takšnem ropotanju, bi še zmaj pobegnil. Že iz prve polovice stolpa je bil lep razgled, ampak mene je vleklo še naprej. O, super. Odprl se mi je čudovit razgled na vse strani. Videla sem Pohorje, Dravinjsko dolino, Boč, Donačko goro, Dravsko polje s Ptujsko goro, Celjsko kotlino in še in še. Res ne vem, zakaj ljudje plazijo na Triglav, če pa se že od tukaj vidi skoraj cela Slovenija. Spreletelo me je ob spoznanju, da sem sedaj jaz edina na najvišji točki v občini. Občutek je bil čudovit, ampak to je bilo kratkotrajno. Naenkrat sem začutila samoto. Najbrž se takole počutijo ljudje, ki so visoko na položajih. Že sem se spraševala: kako se počuti župan, ki je edini v občini, kako se na primer počuti predsednik države, ki je edini v državi, kako se počuti papež, ki je edini na svetu , kako se počuti Bog……..O, to je pa že preveč za moje možgane. Iz nahrbtnika sem hitro potegnila mobitel in poklicala Olgo. V eni sapi sem ji povedala: ” Zdravo ! Sem na vrhu stolpa. Pojma nimaš, kako čudovit razgled je danes. Lahko ti je žal, da nisi šla zraven. ” Še kratek pogovor in že sva se poslovile. Aha, poklicala sem še domov. Oglasila se je hčerka. ” Zdravo, Blanka ! Sem na vrhu konjiškega stolpa, itd, itd… … …Kje pa je ati ? ” ” Na Boč je šel, ” pravi Blanka. Na Boč ? A tako. Oba sva se, kot izgleda odločila, da bova osvajala vrhove, vendar vsak svojega. Saj to pa sploh ni slabo. Tako lahko osvojiva dva v enem dnevu in sicer na različnih koncih Slovenije. Krohotala sem se na vrhu stolpa (saj, kdo pa me tu lahko sliši), medtem ko sem gledala proti stolpu na Boču in si predstavljala, da bi se s specialnim vojaškim daljnogledom lahko videla in si pomahala. Med smehom mi je pogled že ušel proti Rogli.Tudi tam je stolp. Lahko bi s takšnim daljnogledom pogledala, če tudi na tistem stolpu kdo stoji. Kot da bi s tem vzvišenim razmišljanjem izzivala negativne sile, so se od nekod pripodili oblaki. Vreme se je spremenilo in jaz sem se hitro pobrala dol. Vendar tako slabo pa še vseeno ni bilo, da si ne bi zapela lepe koroške pesmi : Pojdem u rute… , (le kdo pa bi me tu lahko slišal). Zdaj se nisem nič več ustavljala, ker je postalo precej mrzlo. Prej prijazne male smrečice ob poti, so se zdele v megli čisto drugačne. Potuhnjeno so čepele v snegu, kot da hinavsko skrivajo nekaj. Naenkrat sem zagledala v snegu pred seboj sledi velikih čevljev. Kar obstala sem in si jih natančno ogledala. Od kod tako sveže sledi, če pa nisem srečala nikogar. Še bolj sumljivo je bilo, da je nekdo prišel gor iz gozda, se na cesti obrnil in odšel nazaj. Srh me je spreletaval, ko sem prišla do zaključka, da me je nekdo gotovo slišal, prišel pogledat do ceste, se hitro obrnil in sedaj za grmom preži in me opazuje. V tistem trenutku sem se tudi spomnila latinskega pregovora: Homo homini lupus (človek, človeku volk) in jo ucvrla s pospešenim korakom. Vendar ne za dolgo. V hipu sem se ustavila. Jaz, da bi bežala?! O, to pa že ne. Ali nisem že v osnovni šoli prebrala vse zgodbe slavnega detektiva Sherlocka Holmes ? Trmasto sem šla nazaj, da si vse še enkrat ogledam. Ja, seveda, v trenutku mi je postalo jasno. Sedaj sem namreč videla tudi sledi avtomobilskih gum, ki se mi prej niso zdele pomembne. Nekdo se je torej pripeljal iz Konjic, se tukaj ustavil, stopil malo v gozd ( kdo ve zakaj ), prišel nazaj, sedel v avto in se odpeljal naprej proti koči pri Štepihu, ali morda še naprej. Kamen se mi je odvalil ob tem spoznanju. Ampak kljub temu sem si obljubila, da bom drugič vzela zraven vsaj psa.

Maj 2000

Minili so tedni in Konjiška gora je ozelenela. Njeni vrhovi, ki sem jih gledala iz Kraberka, so me kar vabili, da jih malo raziščem. Snega ni bilo nikjer več videti, samo sveže mlado zelenje vsepovsod, kamor ti seže oko. In nobenega hrupa, le žvrgolenje ptičkov. To je življenje ! ” Zeleno, ki te ljubim zeleno ! ” je ugotovil že neki pesnik pred menoj in jaz sem istega mišljenja. Tokrat sem izbrala čisto drugo pot na Stolpnik. Cesta vas pripelje na vrh gore do Treh križev in potem si samo izbirate skoraj sprehajalne poti. Vleče vas levo proti Žički kartuziji, pa desno proti Kamni gori, malo stran je še Plešivec, pa Jelenov vrh in tam zadaj za temi vrhovi se skriva Stolpnik. Pri vsem tem se je prav težko odločiti, po kateri poti bi najprej krenili. ” Jelenov vrh, Plešivec, Krnice, to mi je res še malce neznano, zato se bom držala ceste , ” sem se odločila po temeljitem pregledu zemljevida. Pogled se mi je sprehajal med redkimi debelimi bukvami in se kar naenkrat ustavil tam spodaj. ” Pa saj to je kot zeleno jezero ” me je prešinila misel. Res je prav tako izgledalo. Majhna kotlina obkrožena z visokimi mogočnimi drevesi. Na dnu te kotline rastejo tesno, druga ob drugi nizke mlade bukve. Ko pogledate navzdol, se vidijo samo zeleni vrhovi, ki plapolajo v vetru kot valovi jezera. Če je bila kdajkoli v tej kotlini voda, se nikamor ni mogla izliti. Le na spodnjem robu je izgledalo kot lijak. Za tem lijakom, se začne skoraj navpična strmina, kakor da bi se nekoč res izlila voda. V hipu se mi je izoblikovala neka čisto nova teorija. Ali ne pravi legenda o konjiškem zmaju, da je ta živel v jezeru na vrhu gore. Prepričana sem, da je bilo tukaj tisto jezero. Zmaj je bil gotovo kakšen mali ugašajoči vulkan in to je vulkansko jezero. Vulkan tu na gori ? Ne, res še nisem slišala za to. Brskala sem po spominu, če smo se kaj učili v šoli, ampak se ne spomnim. Seveda poznamo večje vulkane, kot so Vezuv in Etna, ampak tu na Konjiški gori, ne, to pa še nisem slišala. Vendar sem prepričana, da kaj drugega ne more biti. Misli sem razpredala naprej, medtem ko sem se spustila na dno kotanje. Kar malo čaroben občutek je bil, kot bi res hodila po dnu izsušenega jezera. In nekje na sredini, je bila še globača in čisto na dnu en velik kamen. Iz spomina sem privlekla vse, kar sem prebrala v Legendah in pripovedih na konjiškem ( napisal g.Vinko Zdovc). Ja, točno! To je tisti kamen, ki ga je po drugi legendi zvalil na rjovečega zmaja velikan Hostnik s Pohorja. To bi lahko bilo resnično. Čisto mogoče je, da je kakšen močan pohorc (pravijo, da so bili včasih nekateri ljudje še večji in močnejši kot sedaj), zvalil kamen, vendar ne na zmaja, kot so takrat mislili, ampak na ugašajoči vulkan. Tale teorija, čeprav se mi je že dolgo nekako motala po glavi, je bila čisto brez znanstvene osnove in se bo marsikdo smejal, zato sem se čisto prevzeta, ne da bi šla še na Stolpnik, vrnila domov med knjige. Le kje naj najdem kaj uporabnega, sem se spraševala. Med množico knjig, se mi je zdelo, da ni nič, kar bi mi dalo primerne informacije o sestavi tal, o dogodkih, ki bi se povezovali s tem in ali je mogoče že kdaj, kdo, kje zapisal, da vsi tile zmajčki, ki so včasih strašili, ne morejo biti drugega, kot ugašajoči vulkančki. Sicer pa je to razvidno že iz barve. Zmaj naj bi bil zelen in je bruhal ogenj. Gora je zelena in če izbruhne vulkan, izgleda to kot ogenj. Prav vse se ujema z legendo. Če pogledate ta hrib iz doline, boste videli, da ima odsekan vrh, kot je značilno za vulkane. Viden je tudi tisti lijak, o katerem sem vam govorila. Obstaja še druga legenda v kateri je zmaja premagal vitez oz. sveti Jurij na belem konju. Najbrž ne gre za istega zmaja, ampak zmaja na drugem vrhu gore nad skalo.Ta nad gradom je najbrž začel bobneti in brbotati kasneje, kot tisti nad skalo, kajti legenda pravi, da se graščak prej za dogajanje ni zmenil, ampak šele takrat, ko je bila ogrožena tudi njegova hči. Legenda pravi tako : ” Jezerski zmaj v svoji votlini ni miroval. Silovito je plaval po jezeru, da je vodovje pljuskalo do vrha votle gore in se izlivalo v številnih slapovih… .” Ujema se tudi opis v legendah, kako je bilo takrat, ko se je zmaj prikazal: “… Kadar je zmaj divjal, se je vsa gora tresla in po njej je strašno bobnelo in tulilo… … .” Prav tako bi lahko opisali tudi vulkan pred izbruhom. In za vsem tem se skriva nekdo, ki je že takrat dobro poznal vse te naravne pojave, ter izkoriščal nevednost ljudi in to zelo kruto. Zahteval je da mu vsako leto na jurjevo pripeljejo v dar šest nedolžnih deklet, belo oblečenih devic. Časi se pravzaprav niso nič spremenili. Še vedno je mnogo naravnih pojavov in drugih dogodkov, ki si jih navaden človek ne zna pojasniti, pa se hitro najde kakšen ” brihtnež”, ki “napelje vodo na svoj mlin”. Pred takšnim zavajanjem in izsiljevanjem nas v današnjem času res branijo razne ustanove, najboljša pa je vsekakor samoobramba. Seveda ne mislim pri tem na nobene borilne veščine, ampak mislim na okrepitev z znanjem in osveščenost. Ponovno poudarjam z znanjem, da ne bi kdo na hitro in napačno prebral z žganjem. Takšen, z znanjem okrepljen človek, se ne bo dal kar tako preslepiti in izsiljevati kakšnemu namišljenemu “zmaju”. Med razmišljanjem sem našla doma na policah tudi knjigo Loče iz roda v rod, ki mi je dala nekaj informacij o sestavi tal. Sicer govori o loškem področju, ki pa je tudi v sklopu Konjiške gore. Na strani 15 piše tako : Hribi so sestavljeni iz triasnih apnencev in manjših vulkanskih tvorb (rogoličnih trahitov). No vidite. V tej knjigi sem našla tudi podatek, da je dobil hrib Zlodržek ime po tem, ker so nekoč govorili, da je tam živel sam zlodej (hudič). Glede na to, mi je postalo jasno, da je bil tudi na vrhu Zlodržka kakšen ugašajoči vulkanček, ki pa ga takratni ljudje niso imeli za zmaja, ampak za zlodeja. Sicer pa, ali ne poteka v tej smeri tudi žila s toplo vodo, potem je gotovo spodaj še nekaj vročega. Zanimiv je tudi podatek iz Legend in pripovedi na konjiškem (Skrivnostna skala in votlina), ki pravi, kako je neki kmet leta 1894 videl žareče iskre v votlini na Kamni gori. Ob vseh teh dogodkih se je vedno slišalo tudi bobnenje. Takšni ugašajoči vulkančki so bili najbrž v vsej tej konjiški verigi. V gori je prav gotovo še dosti zanimivih krajev, ki bi si jih bilo dobro ogledati. Njena sestava je med drugim tudi kraška (knjiga Konjiško-850 let pražupnije stran 12), tako, da lahko skriva mnoge podzemne poti. Ko boste hodili po gori, pa ne zganjajte hrupa, vendar ne zato, ker bi s tem prebudili kakšnega zmajčka, ampak zato, ker sem prepričana, da nam lovci v mislih sporočajo: ” Ne preganjajte nam divjadi s Konjiške gore ! ” Saj res, le kako bi vam drugače kdaj v prihodnosti skuhali okusen srnin golaž in druge dobrote iz divjačine tam v Koči pri Štepihu. Tako mimogrede vam moram povedati, da ti resni in strogi možje v zelenem, niso tako mrki kot izgledajo. Sicer še nisem nikogar srečala na svojih poteh, ampak sem na raznih prireditvah videla, da imajo pod trdno zunanjostjo, mehko srce. Tudi njim se orosi oko ob lepi slovenski pesmi. Po gori ne hodijo samo zato, da bi streljali divjačino, ampak tudi pomagajo nebogljenim mladičem. Ob prebiranju legend in hoji po Konjiški gori, se lahko tudi vam izoblikuje mnogo novih teorij. Vsako znanstveno področje hrani bogato zakladnico informacij, zato je zelo pomembna dobra povezava med njimi, tako da po nepotrebnem ne izgubljamo časa in odkrivamo, kar je nekdo že odkril. Če boste kdaj iskali zmaja, se vam prav lahko zgodi, da boste našli nekaj čisto drugega. Saj je tudi Krištof Kolumb želel odkriti, ali se da priti v Indijo, preko zahoda, namesto vzhoda (saj veste, svet je okrogel), pa je vmes odkril Ameriko. Z združenimi močmi, bi lahko tudi mi marsikaj odkrili. Prav na to sem mislila nekoč v svojem članku, ki sem ga objavila v Novicah 21.12.1995 pod naslovom:

Intelektualci združite znanje!