Globoke misli iz visokih planin

11. september 1988

Moj prvi izlet s Planinskim društvom Slovenske Konjice je bil na Janče, kjer je potekalo 20. jubilejno srečanje slovenskih planincev pod geslom: DA SE KORENIN ZAVEMO. Planinci so se množično podali na pot proti vrhu. Med seboj so se pozdravljali in pogovarjali, kot da se poznajo že dolga leta. Najprej sem se ob vsakem pozdravu začudeno spraševala: ” Od kod me pa poznajo? ” nakar sem se spomnila, da je to samo lepa planinska navada. Na vrhu hriba smo posedli v mehko travo in se lotili dobrot iz nahrbtnikov. Kmalu so se začeli slavnostni govori in nato je zaigral ansambel, da so lahko planinci veselo zaplesali. S sestro Olgo sva zaslišale, da se tudi na drugi strani hriba nekaj dogaja in to nekaj zelo zanimivega. Otroke je namreč zabavala Romana Kranjčan. Kako prijetno je bilo poslušati otroške pesmice, ki so polne preproste modrosti. Ob poslušanju sem pomislila, kako lepo bi bilo, če bi svet ostal kar pri teh otroških modrostih in ne bi življenja tako zakomplicirali. Pa še nekaj prijetnega je bilo na tej strani hriba. Po zraku je priplaval vonj po okusnih enolončnicah in kaj hitro sva se tudi midve postavili v vrsto za ričet. Enolončnice se v planinah res zelo priležejo. Popoldan, ko smo si ogledali že vse zanimivosti in vse razgledne točke, smo izpraznili še zadnje zaloge iz nahrbtnikov. Našo pozornost je pritegnila starejša gospa v popolni planinski opremi, pri kateri ni manjkal niti pravi planinski klobuk. Planinka iz Konjic se je spomnila: ” Seveda, to gospo pa poznam. Že lani sva hodili skupaj in mi je povedala, da je zelo bolna, ampak še vseeno kar naprej hodi po planinah.” Vsi smo se ob teh besedah kar nekako pogreznili vsak v svoje misli. Verjetno so tudi drugi, prav tako kot jaz premišljevali, kje dobijo ljudje moč in pogum, da se ne ustrašijo niti tako težke bolezni, ampak vztrajno nadaljujejo svojo življensko pot. Kasneje sem srečala še več takšnih ljudi, ki so se spopadali s težkimi boleznimi, pa so kljub temu vztrajno hodili v planine. Ves čas sem iskala odgovor na vprašanje: “Le kje dobijo moč ?” V teh letih sem prebrala kar precej knjig, veliko premišljevala in raziskovala, da sem dobila odgovor. Najlažje bi to povedala z besedami ameriškega pisatelja in psihologa O.S.Mardena, ki pravi tako: ” V vsakem človeku je sila neuničljivega življenja nesmrtno jedro večnega zdravja. Ko jo spoznamo, celi vse rane, ki nam jih povzroča svet.”