Globoke misli iz visokih planin
28. sept. 1996
Ko gledam to pot na zemljevidu, skoraj ne morem verjeti, da sem vse to res prehodila v enem dnevu. Čeprav je Pohorje čudovito in ne preveč težavno za hodit, se je ta pot zelo vlekla, saj sem hodila 11 ur in sicer čisto po svoji krivdi. Nihče me ni namreč silil, da si izberem najdaljšo pot, ko pa sem imela na voljo še eno krajšo. Doma sem se trdno odločila, da bom kot ponavadi izbrala srednjo, toda ko smo se zjutraj ob 7.30 uri pripeljali do Slovenj Gradca in nato do vznožja Pohorja, mi je neki notranji glas rekel: ” Pa saj to je vendar naše Pohorje s tistimi čudovitimi planjavami. To pa res ni hudo. Pohorje je prepleteno s cestami po dolgem in počez, torej lahko med potjo tudi štopaš, če ne bo šlo drugače. ” No in tako sem se v trenutku odločila, da grem po daljši poti. Kar kmalu sem zasopihala po strminah, ampak to je nekaj čisto običajnega. Ko smo prispeli do Koče pod Kremžarjevim vrhom, sem bila prepričana, da je najhuje že za mano. Tam v daljavi sem zagledala Uršljo goro, Peco, Raduho in še precej drugih vrhov, kar mi je vlilo novih moči. Kmalu smo se ponovno podali na pot mimo Partizanskega doma na Mali Kopi ,nato proti Grmovškovemu domu pod Veliko Kopo. Malo pred Grmovškovim domom nas je ujel dež. Pa saj to ni nič hudega, ker smo planinci prav vsega navajeni. Vsakdo ve, da mora imeti na dnu nahrbtnika vedno palerino, ali pa vsaj mini dežnik. Med tem časom, ko smo žigosali knjižice, je tudi dež prenehal in zunaj nas je že pričakalo sonce. O, kako lepo, čisto, oprano je bilo vse in zelene smreke so bile še bolj zelene. To me je tako prevzelo, da sem razširila roke in se nekajkrat zavrtela. Bila sem čisto zadaj in me ni nihče videl. To vrtenje sem pobrala iz knjige Vrelec mladosti in sicer je to prva vaja izmed petih tibetanskih vaj pomlajevanja. Zraven si rečeš : ” Lahkotnost sem, svetloba, ljubezen, smeh, ” To sem naredila kar tako mimogrede in že sem tekla za ostalimi, ter s pogledom objemala vse, kar me je obkrožalo. ” Ja, to je pa naše čudovito Pohorje,” sem si vedno znova in znova ponavljala v mislih. Čudovit je občutek, da si nekje visoko na vrhu, pa te kljub temu obdajajo velike travnate površine. Hodiš kot po mehki preprogi. Ni ti treba paziti, da bi padel čez kakšno skalo. Pod seboj gledaš ogromne zelene gozdove in tam v daljavi velika mesta (če se ne bi v Šoštanju kadilo iz termoelektrarne, se sploh ne bi mogla orientirat). V teh gozdovih vidiš ogromne zaklade in kar naenkrat dojameš od kod Pohorcem takšna samozavest in vesel, iskren nasmeh. Tam gori je res vse drugače. Čeprav vsak ne more dobiti iz teh gozdov denarnega bogastva, pa se lahko vseeno počuti nekako na varnem pred dragim mestnim življenjem. Predstavljala sem si, kako bi se v težkih časih dalo preživeti v kakšni leseni kočici, kot jo je imel na primer pohorski pesnik Jurij Vodovnik. No, tako enostavno najbrž ni, je pa kljub temu veliko lažje, kot v mestu, kjer gotovo ne občutiš tega svežega pohorskega zraka. Sonce je kmalu posušilo travnike in prav prijetno bi bilo malo ležati na mehki travi, ampak naši me priganjajo: ” Al’ so tečni. Drugič bom šla sama, ” sem se v mislih jezila, čeprav sem vedela, da imajo prav, kajti ura je bila že kar pozno popoldan, mi pa smo bili šele pri Ribniški koči. Kar s strahom sem pogledovala na uro. Prav dobro sem se še spominjala, kako smo že pred leti s težavo prišli z Ribniške koče nazaj na Roglo tik pred nočjo. Tokrat pa sem bila še mnogo bolj utrujena, ker je bila za menoj skoraj trikrat daljša pot, kot takrat. Oh, kako rada bi pojedla tisto dobro govejo juho, kot smo jo jedli takrat prvič na Ribniški koči, toda ni časa. Osvežim se samo z oranžado in že gremo naprej. Tudi čudovita ribniška jezera smo si ogledali samo od daleč. Saj čisto po ravnem je še kar šlo, ko pa je bila že najmanjša vzpetina in je bilo treba noge malo pokrčit, takrat pa so se že pojavile bolečine. Mrak se je že kar hitro spuščal in bali smo se, da se bo spustila tudi megla, ker bi se lahko kar hitro zgodilo, da bi zašli. Končno smo zagledali obrise zgornje postaje sedežnice na Rogli in presrečni smo bili, ko smo končno posedli v koči za mizo. ” Pa saj niti nisem tako utrujena , ” sem še rekla in takoj zatem občutila slabost. Z zadnjimi močmi sem prišla do predprostora v WC. Zdelo se mi je, kot da bom vsak trenutek omedlela. Niti stati nisem več mogla, ampak sem čepela tam v kotu. Nobenega optimizma ni bilo več v meni, nič pozitivnega mišljenja, samo misel, kako bom po tako lepem pohodu čez Pohorje, sedaj omedlela. Same temne, žalostne misli so me spreletavale. ” Uh, kakšna slaba reklama bi to bila za planince,” sem še pomislila in v tistem trenutku sem se spomnila, kako sem nekoč že čepela ravno v tem kotu, vendar ne zaradi slabosti, ampak zaradi smeha. Bilo je tako: – z nečakinjo Suzano sva šle nekega poletnega dne po stopnicah proti tej koči. Veselo sva klepetale in gledale naokoli in naenkrat sem se spotaknila ter padla naravnost na nos pred množico ljudi, ki je bila zgoraj pred kočo. Roke sem imela v žepih, zato si z njimi nisem mogla kaj dosti pomagati. Ta prizor je bil zame kar boleč, za ostale pa najbrž precej smešen. Od sramu sem pozabila na bolečine in hitro pobegnila ravno na ta WC, Suzana pa za menoj. Precej časa sva se hihitale ravno v tem kotu, tako, da je prišla neka gospa pogledat, kaj se dogaja, ker ni bila prepričana, ali sliši jokanje ali smejanje. Medve pa seveda še bolj v smeh. Po dolgem času, ko sem upala, da zunaj res ni nikogar več od tistih, ki so videli ta prizor, sem se le prikazala ven. Aja, verjetno vas zanima, kaj je bilo z nosom. Kaj pa vem, tako dolgo sem si ga namreč skrivala z rokami, da je bolečina popolnoma izginila. Tega dogodka sem se torej spominjala in mi je zopet prinesel nasmeh na obraz. ” Zdaj bi pa menda že lahko šla nazaj v kočo, ” sem pomislila in poskusila vstati. Opa, svet se mi je ponovno zameglil pred očmi. ” Vsak dih mi daje novo energijo , ” mi je spet prišla na pomoč odrešilna misel iz knjige Vrelec mladosti. Nekajkrat sem počasi in globoko vdihnila in si prestavljala, kako gre energija po celem mojem telesu. Verjamete ali ne, čez nekaj minut sem se vrnila med svoje, čeprav še vedno utrujena, vendar je kar šlo. Moja prva misel naslednje jutro je bila: ” To pot , ki sem jo prehodila moram videti na zemljevidu,” Z bolečimi nogami sem šla iskat tisti največji zemljevid pri hiši. ” Vau, saj ne morem verjeti ? Vse to sem prehodila? Če sem zmogla to, potem bom zmogla še marsikaj! ” sem se veselila in že sem si prepevala:
Yo can do it, if you realy want …
