»Štefka« golaž

Djekše v Avstriji, čarobno naselje na vrhu vzpetine, samo zelenje okoli in okoli, spodaj drobne hišice strnjene, kot bi se bale še Turkov, ki so tod ropali pred davnimi stoletji. Prav tu v Djekšah smo občudovali obzidje iz teh časov.
Od tu je ena skupina pohodnikov odšla na dolgo pot proti Ladinger Spitze (2.079 m), mi pa smo se odpeljali skozi Wolfsberg našemu cilju nasproti. Mi smo bili druga skupina, a kmalu se je izkazalo, da bodo iz te nastali kar dve. V zadnji skupini smo štirje zmerno hodili po cesti in skozi gozd, naš vodnik Tomaž pa je trpel zaradi naše počasne hoje, zato smo ga napotili naprej, mi pa smo uživali na polno ob pogledih levo, naprej proti planini Svinja, ki se je vlekla od zahoda proti vzhodu v vsej svoji mili svetlozeleni bleščavosti, naenkrat nikjer več dreves, nismo se zavedali, kdaj smo prišli nad gozdno mejo. Ograjeni pašniki, polni goveje živine so delovali tako zelo čarobno. Pred nami pa se je koča, osamljena na obzorju planine »premikala« zdaj sem zdaj tja, vse dokler je nismo dosegli po nizkem mehkem resju. Od tam smo ogledovali naše gore in se veselili, da smo na 1845 m nad morjem. Druga skupina se je podala na naslednji vrh Ladinger Spitze. V koči nas je sprejel gospodar z besedami: »ŠTEFKA« golaž!« »Ja, ja!«
Golaž je v koči za nas naročila vodnica Štefka. Pa ga je bilo malo, večji so bili jetrni cmoki, kot tenis žogice. A gospodarjeva telesna govorica nam je dala vedeti, da nas želi pogostiti z neko domačo pijačo, »takratko« se ve.
Vse tri skupine skupaj smo dosegle, kar smo želele, to je obiskati Svinjo planino. Morda pa planina le nima imena samo po svincu, ampak tudi po blatu.

Nada Kovač