Antonovka

Začel se je junij, pravi čas za sprehode, saj vsi travniki še niso pokošeni in nudijo razkošje vonja in barv. Tako sva nekega večera s prijateljico odšli na tak sprehod po gozdni potki, malo na levo po travniku z zibajočo pasjo travo, pahovko, z ivanjščicami, vmes še modre kadulje, rumene zlatice, vijolično poljsko grabljišče, na cvetovih metulji, utrujeni od dolgega dneva. Malo višje in višje, se odpre razgled na Pohorje, desno pa prijateljica zagleda rožo.

»Glej jo, antonovko.«
»A ja, ta bela visoka roža?«
»Ja, tako jo je imenoval moj oče!«
»Lepa je kot sveča s temi drobnimi cvetovi okrog in okrog!«
»Antonovka je iz rodu orhidej, glej tu je še modra kukavica, tudi orhideja!«
»Veš kaj, zdaj se mi je posvetilo, kako so naši predniki znali poiskati imena rastlinam, ki je primerno tudi letnim časom. Zdaj bo kmalu praznik sv. Antona in torej ta bela orhideja cvete prav zdaj, zato je antonovka!«
»Kukavica pa v času, ko je pri nas kukavica!«
In sva nadaljevali z modrovanjem.
»Glej, »vsesvetnice« ali krizanteme – človek je opazoval, da cvetijo prav v času vseh svetnikov ali ob Dnevu mrtvih. Šmarnice so trgali v času molitev meseca maja – šmarnicah!«
»Pa mačeha je primerjava z obrazom mačehe – »krušne« matere!«
In tako sva razpredali, dokler nisva prišli do roba travnika, kjer sva si natrgali solzic, ki spominjajo res na solzice. Pa sem si prilepila nekaj solzic na obraz, kot sem večkrat naredila še kot majhna deklica, no, naj bodo le te namesto pravih.
Vso noč sem sanjala o antonovki, ki mi je segla tako globoko v srce in me vrnila v čase, ko so ljudje cenili naravo, jo znali uporabljati in z njo gospodariti.

Nada Kovač, junij 2016