Na obisku pri Celjskih

Mi smo prišli iz Slovenskih Konjic, ne iz Žovneka, na stari Celjski grad, da bi podoživljali zgodovinske dogodke.
»Pri vratih grajske stavbe nas je ustavil stražar s helebardo, čelado in zahteval 5,00 € za vstopnino. Po kamnitih stopnicah smo se povzpeli v samo notranjost gradu in kukali čez debelo obzidje na Celje z okolico. V gradu je še vse spalo, le Friderik II. je ječal v visokem stolpu, ki ga je dal zgraditi oče, da bi sinu preprečil ljubezen do revne Veronike. Strašna poteza! V mučilnici pa so bili na delu stražarji, na okovanih stolih z ostrimi žeblji so pravkar mučili moškega, na mizi z ostrimi bodicami in valji so mučili žensko. Grozno, nismo mogli več gledati drugih mučilnih naprav. Odšli smo tiho, da ne bi prebudili Hermana II, ki je pravkar sanjal o velikem uspehu Celjskih. Barbare pa tako ni bilo v gradu, ker je vladala na Ogrskem in Češkem. Ulrik II. pa je spal »spanje pravičnega«. Malo smo debatirali o gradu, češ, kako je mogočen in lep, kar pa za dinastijo Celjskih ne bi mogli reči. Je pa prav, da se je Herman II. povezoval z evropskim političnim vrhom in tako nas neposredno vključil v evropske povezave«.
V Veronikinem bifeju smo se zavedli, da smo le na ogledu tega imenitnega gradu in čestitamo celjski občini za urejenost in skrb za našo preteklo zgodovino. Zmedeni smo odšli mimo straž brez meja in končno našli celjsko planinsko pot in se vrnili v naša skromna bivališča.

Nada Kovač, julij 2018