Gora ni nora, nor je kdor ne gre gor

Niti v najbolj drznih sanjah si nisem predstavljala tako čudovitega pohoda kot je bil pohod k izviru Mure in na Weisseck. Izhodišče je bilo v Avstriji na parkirnem prostoru Murlitz, od koder smo se odpeljali s talbusi, nato pa peš do vstopa v National Hohe Tauern, kjer smo si oprtali nahrbtnike in do Sticlerhütte smo imeli eno uro hoda. Že na poti smo občudovali ta prelepi gorski svet, lepe smreke, macesne, kamnite vrhove gorskega grebena.Pri koči pa se nam je odprl pogled na dolino Mure, na drugi strani na Weisseck, čarobno lep bel , vrh neizrazit, dolg greben, nasproti pa hribi porasli z zelenjem in polni slapov, ki so drveli v dolino. Pred kočo je zanimivo leseno korito z izrezljanimi gojzerji. Vroče!  Skoraj 40 stopinj. Kar kmalu smo se odpravili na pohod. Večja skupina planincev je s hitrim tempom odšla naprej, manjša skupina pa za njo. Prvi so bili namenjeni na sam vrh Weissecka, katerega vrh je bil skalnat in gol, na vrhu je tudi križ, drugi pa le do sedla, kjer smo si vzeli čas za počitek in uživanje ob prečudovitih pogledih naokoli. Ob poti smo občudovali cvetoče travnike, na katerih so se nam nasmihale črne murke, svišči, lilije, arnika, materina dušica in še mnogo drugih cvetov. Pri prvi pastirski koči si natočili svežo vodo, kmalu pa sta minili že dve uri in prišli smo do sedla, od katerega vodi pot na sam vrh Weissecka. Nad nami je bilo nebo brez oblačka, razgledi so bili enkratni, neponovljivi na vse strani, kot na dlani smo videli dolinico ob Muri vse do njenega izvira. Okoli in okoli pa so le gore, lepe zelene, vrhovi pa skalnati, a Weisseck je izstopal s strmim pobočjem in dolgim grebenom. V bližini je bil potoček, nad njim pa kot pokrov iz snega in s sneženo kepo sem si hladila roke in noge. Moja skupina je ostala na sedlu, posedli smo se na travnato preprogo, zapeli, naredili nekaj fotografij in si malo odpočili. H koči smo se vrnili polni energije. Kmalu so se vrnili pohodniki, ki so osvojili vrh. Druženje in večerja ter počitek na skupnih ležiščih je zaznamovalo konec dneva. Ponoči nam je kvarilo spanje neurje s točo, bliskanjem in grmenjem. Jutro je vstalo brez oblakov. Gledala sem, kako se je sončna svetloba razlivala počasi enakomerno preko zelenih gorskih pobočjih, le je le ostra tanka črta med svetlobo in senco. To je bilo treba videti. Pa spet zajtrk, eni v koči, eni zunaj, dva pohodnika sta kuhala odličen čaj iz planinskih rožic. Sledil je pohod po dolini Mure navzgor, potka se je vila mimo Mure, preskakovali smo luže, manjše potočke, ki so pritekali dol z gora v ravni srebrni črti – slapu. Tudi krave so šle skupaj z nami v vrsti.. Ker sem bila med zadnjimi, sem lahko videla pravi »napad« na izvir Mure. Pod dvema sivima kamnitima stenama je bruhala na dan voda, pohodniki so se prerivali in prestopali po kamnih, ki so bili okrogli in gladki. Mi smo navalili k samemu izviru, pili hladno vodo, se tudi osvežili, se fotografirali. Meni se je zdelo, da smo v čebelnjaku, skratka bilo je kot v filmu. Še kamenček dodam na kup kamenja za srečo in že smo se podali nazaj proti koči in potem naprej do avtobusa.Še ogled Raggaschluchta smo doživeli. To je prava igra narave in ne morem opisati, lahko le povem, da si je voda v 250 milijonih let izdolbla 200 m globoko strugo, po kateri skaklja v daljših in krajših slapovih, se peni, vrtinči… Razklala je goro dobesedno na dvoje. Kakšna moč! Kakšna lepota! Koliko dela je bilo s pripravo tega izleta vedo le vodniki: Irena, Franci, Lidija, Štefka, Mira, Vida in še kdo. Klobuk dol pred vami!In nekje sem prebrala: če ti je dano le en dan živeti, ga pol preživi v naravi na potovanju…Lep planinski pozdrav OLE!