Šminkerski pohod

Ledeno mrzlo vreme in poledica me je za daljši čas priklenila v hišo. S hrepenenjem sem skozi okno gledala v strmine, gozd, travnike. Pa se je čez noč le zgodilo, da v jutranjem času ni bilo več snega. No, pomlad bo! A to še ne takoj! Vzela sem nahrbtnik, palice in s prijatelji Četrtkovci smo se ponovno srečali na običajnem mestu, kjer se zbiramo vsak četrtek. Le sedem »palčkov« je prišlo to jutro. Povsod nas je čakalo blato, zato smo se po posvetovanju odločili, da krenemo proti našim priljubljenim Škalcam. Priznam, da sem hodila bolj zadaj, kajti mišice že niso delovale celi mesec. Gledali smo že obrezane vinograde, modrovali o tem in onem, prvič sem to zimo zaslišala ptičje čivkanje in si mislila, da bodo ptički še bolj tihi, ker zima še ni rekla zadnje besede. Bo še mrzlo, kajti zima in gospod nič ne »šenkata«. Lepo nam je bilo, tudi sonce je pokukalo izza oblakov in nas prijetno obsijalo. Nadihali smo se svežega zimskega »lufta« in nasploh nam je bilo prijetno. Na koncu enournega sprehoda, sva se z Albino naslonili na palice, kar je pomenilo, da sva postali utrujeni. Pa se je oglasil Zdravko: »No, no, saj to je bil vendar samo en lep »šminkerski« pohod! Sklonili sva glavi in se spogledali. Ampak tudi krajši pohod je lahko prijeten, da se naužijemo svežega zraka, poklepetamo in si obljubimo, da se naslednji četrtek ponovno dobimo.