Gremo v planine

Na Menino! Je kratko povedal vodnik konjiških planincev – Četrtkovcev Vahter. V glavi se mi je zavrtelo. Bom zmogla? Menina je okoli 1500 m nadmorske višine? Vsaj 1000 m se bo treba dvigniti! Punca, pojdi! S tremi avtomobili se nas je odpeljalo 12 odraslih in 2 mlajša pohodnika cilju nasproti. Šoferji Tone, Franci in Slavko so nas preko Motnika varno pripeljali do izhodišča Češnjice z okoli 540 m nadmorske višine. Od tod smo otovorjeni z nahrbtniki in palicami krenili kar navzgor po bližnjem travniku proti zaselku Golicam po mokri travi. Pa krenemo eden za drugim, zdaj še vsi v strnjeni koloni v gozd na mehko gozdno pot, ponekod ozka za enega, ponekod širša, ki se je dvigala, se spet zravnala, kolen si nismo grizli. Objemal nas je gozd, prečkali smo širšo cesto, pa spet v gozd pogled navzgor je bil usmerjen na pot in ker ni bila preveč strma, smo imeli čas in moč za zobanje rdečih jagod. Visoka trava na jasah in poteh nas je prijetno božala. Navzgor, navzdol se je tu pa tam pretrgala. Pa kdo bi tako hitel? Naravo si je treba ogledati! Tone, koliko je sedaj NV? Okoli 800 m je dejal. Še kakšnih 600 m višje in bomo gor na Vivodniku! Pa spet naprej po jasah. Joj, kako velika trava je na tej višini! Kakšen zrak! Dihajmo! Dihajmo! Na jasi se paseta dva konja. Prečkamo cesto, pijemo vodo, si brišemo znoj in spet naprej. V senci dreves na široki cesti obstanemo in se sladkamo z Zdravkovimi hruškami. Pijemo malo rdečega, ki ga je pridelal Slavko. Pa gremo še višje, ko Vida pogreši svoj fotoaparat, kajti Vida je sinonim za fotoaparat. Mi se premikamo po potki, ki drži malo levo in odpre se pogled na prekrasno jaso, na sredini stoji sama samcata smreka, vsa zelena in ponosna, okrog pa smreke sklenjene v krog, zdrave in srečne. Še malo naprej, spet čez cesto, čez pastirske »gozdove«, pod žico, nad žico se prebijamo naprej, še košček čokolade, bombonček in tudi jaz lažje hodim, že se vzpenjamo po kamenju na najvišji vrh Menine planine – Vivodnik. Odvržemo nahrbtnike pijemo vodo, se fotografiramo, žigosamo dnevnike. Pa že padejo prve dežne kaplje in en dva tri in že smo v pelerinah in odhajamo h koči. Na vrhu strmine se odpre pogled po brežini, na kočo in krove. Kljub dežju se ozrem iz doline. Kakšna lepota, kdo je ustanovil to harmonijo med skalami in rastlinami vseh vrst, od nizkega sleča, materine dušice, rumenega cvetja. Nič, dež je neusmiljen, brž v kočo, prijazno in toplo. Ričet, ciganski golaž, čaj, kozarček rdečega, ki nas ogreje, družno sedimo kot ena družina pri večerji. Lepo se mi zdi, ko vidim to prijateljstvo doslej neznanih ljudi, kot eden, pomagajo mi pri padcu, me počakajo, če je treba. Dežuje, odpravimo se dol po cesti. Prečimo travnik, gremo po brezpotju. Jaz pa se ne morem nagledati planjave: sredi visoke trave jezerce okroglo kot oko, razburjeno zaradi deževnih kapljic, okrog pa kamenje, ki ga objemajo gorske cvetice vseh barv. Če to ni lepota? Kdaj ste šli ljudje nazadnje v naravo? Kdaj ste se soočali z lepoto in preprostostjo? Ne veste, kaj zamujate! Tu spet navzdol vsi zdravi srečni po kamniti poti v dežju pridemo na dolgočasen asfalt in k našim avtomobilom. Slovo, obljuba, še pridemo! Hvala, konjiškim planincem, da ste me sprejeli medse in mi obogatili življenje!
Planinski pozdrav