Pa po lojtrci gor…

Izhodišče tega čudovitega pohoda je bila vasica Mixnitz v Avstriji, naš cilj pa soteska Bärenschutzhlamm in Hochlantsch v Graškem gorovju. Po dobri uri pešačenja po gorski makadamski cesti, smo se znašli na jasi sredi gozda, kjer je mala kočica spominjala na domovanje sedmih škratkov. Kar čez lesen mostiček s prečkami smo šli in že smo bili v vlažni soteski. Predstavljajte si preklano goro z razmaknjenimi 300 m visokimi stenami na obeh straneh, kjer teče globoko spodaj v soteski potok, ki pada v daljših in krajših slapovih v izpodjedene tolmune. Povsod je vlažno, izpod slapov brizga voda in dela rahlo meglo po soteski. Kmalu sem zagledala mokre lesene stopnice, ki so vodile gor pod nebo. In ta soteska se je odprla pred mano kot globoka rana narave, kajti tu je dobesedno razklalo goro na dvoje. In te stopnice pred mano! Vau! Potem ni več časa za premišljevanje, bi šel gor ali ne, kajti zadaj te že preganjajo ostali pohodniki, ki si tudi želijo ogledati to čudo narave. Hitro se kljub mojim letom vzpenjam po prečkah navzgor, močno se oprijemam ograje, noge prestavljam iz prečke na prečko, nato ugotovim, da sta ti dve, ena za prste in ena za peto. Časa za ogled ni veliko, hitimo naprej, lestve postajajo vse bolj strme, na vsaki od teh je kar nekaj stopnic ali prečk, vseh lestev je 164, in kar nekaj časa smo hodili, da smo strmino in stopnice premagali, le teh je bilo več kot 2900 in več kot dovolj. Ponekod, je bil ozek prehod, drugje spet zelo strm, potrebna sem bila počitka, noge me skoraj niso več ubogale. Naredila sem tudi nekaj slik za spomin na ta kanjon, ki ga ne bom nikoli pozabila. Spremljevalki sta pazili name, me hrabrili, pa saj so tudi sami kar sopihali v hrib. Kmalu tablica naznani konec vseh lestev in kar ne upam pogledati nazaj na to čudno in zelo zahtevno delo človeških rok, ki so usposobile prehod skozi razpoko nad tolmuni. Naprej je bila čisto prava planinska hoja po označeni poti, kjer smo se ustavili na planinski koči, kjer so odšli naprej tisti, ki so želeli osvojiti vrh, mi ostali pa smo vrh zaobšli in se spustili po dolgočasni cesti v Teichalm, kjer sta se telo in duša utopila v lepoti te doline z jezercem, ob katerem so se razprostirali pašniki z govedom. Čakala nas je samo še pot domov…


Nada Kovač, avgust 2016