Kratko, a sladko

Pohod na Brnico smo pričeli pri znani piceriji v Celju. Kolona trinajstih pohodnikov se je razpotegnila po nasipu ob Savinji. Preko Savinje smo jo mahnili čez gugajoči mostiček in jo ucvrli malo po cesti malo po planinski potki skozi gozd in po grebenu kar mimo koče. Preveč smo bili zatopljeni v opazovanje cvetoče narave, hribov v okolici in koča se nam je izmuznila. Na misel mi je prišlo, če se morda Brnica imenuje po borovnicah, ki jih je toliko tod po gozdu. Včasih ljudje izgovarjajo, da gredo po brnice, kar seveda ni pravilno, manjkata dva o-ja in v. Šli smo očitno predaleč, a nič zato, a kaj kmalu smo se znašli pred kočo na Brnici, kjer nas je pozdravil prijazen oskrbnik. Postregel nam je odlično zelenjavno juho in jabolčnim ali skutinim zavitkom. Pravo razkošje je bilo in zelo okusno. Zadovoljni in siti smo se vrnili v dolino in na svoje domove.