Nahrbtnik je zakon

Ko še nisem bila planinka, aktivna planinka, mi je hči kupila moder, pravi planinski nahrbtnik, iz katerega je gledala dolga salama, na nahrbtniku pa je visel privezan kozarček. Pomenljivo: hrana in pijača. In tokrat sem se spomnila nahrbtnika mojega moža, ki je bil strasten lovec. On je vedno imel stari, oguljen, platnen, seveda zelen nahrbtniki, ki je imel poklopec, dva velika žepa in bil je širši kot so običajni planinski nahrbtniki. To mi je bilo za tiste čase hecno, imeli smo pravi obred okoli nahrbtnika. Večer pred odhodom na lov, smo bili zbrani v sobi. Mož je nahrbtnik prinesel v sobo, kjer je sin že pripravil stol zanj, hči je stekla po klobaso v skrinjo, jaz pa sem pristavila še vodo. Mož je odvezal nahrbtnik, mi trije pa smo stali okoli in mu pomagali pri zlaganju stvari iz nahrbtnika, potem pa druge stvari zopet vanj. Vse je moralo biti narejeno po vrsti. Iz nahrbtnika je dal najprej nož, vrvico za vezanje srnjaka, vrečko, moja serveta, ki sem jo že dolgo pogrešala, nekakšna žagica, steklenička z nalepko petelina je bila napol prazna, sin jo je takoj napolnil in prinesel iz kleti, iz kuhinje je že dišalo po kuhani klobasi, skuhali smo še eno, zamenjali smo serveto, stresli nahrbtnik, da je bil prazen in sledilo je ponovno nalaganje vanj, nič ni smelo manjkati. Ko je bil nahrbtnik pripravljen, smo sedli k mizi in si privoščili skupaj klobaso in še kaj. Ta nahrbtnik ga je spremljal na lovu celih 25 let in videlo se je že, da je »veliko prestal«, da se mu je iztekel »rok trajanja«. Noben nov nahrbtnik ga ni mogel nadomestiti.
No, zdaj pa jaz na istem stolu pripravljam svoj nahrbtnih za naše pohode. Vse mora biti v njem, kar pač običajni planinec na pohodih potrebuje, to je: pelerina, tudi dežnik, rezervna obleka, voda, nekaj hrane, nož, svetilka, fotoaparat, tudi energetska ploščica prav pride, rokavice in kapa, beležka in pisalo in obvezno planinska izkaznica in osebni dokument. Večkrat pa dodam še pecivo iz »moje pekarne«, ki ga imamo vsi pohodniki radi. Pred odhodom, ko si ga nadenem je res težak, ampak brez njega pa ne grem na nobeno pot. Tudi palice so moj stalni tovor, le enkrat smo pustili ves ta tovor v avtih, potem pa smo se kesali, ker bi bili palice in malico nujno potrebovali. Pot je iz enostavne postala dolga, sonce je žgalo, žeja je bila velika, lakota pa tudi. Pa smo si takrat bili vsi enotni, da brez nahrbtnika in palic ne gremo nikamor več. In tako ima moj nahrbtnik častno mesto v moji hiši.