Medveda pa ni bilo

Pot na Trdinov vrh smo začeli v vasi Gabrje pod Gorjanci in se po kratkem sprehodu po cesti, takoj zapodili strmo navzgor po gozdni označeni poti. Na tabli na začetku poti vidim medvedovo šapo, seveda narisano, pa si mislim, da bo tole nevarna hoja, saj smo že slišali, da se tod klatijo medvedi. Disciplinirano in tiho smo se uvrstili v kolono in hodili navzgor med drevjem in rahlo razmočeni poti, a vseeno vabljivi in lepi. Kažipotov je bilo veliko, da nismo mogli zaiti v nepravo smer. Prvi del poti do studenca pri Gospodični je bil daljši kot drugi del do samega Trdinovega vrha. Na planinski koči pri Gospodični  smo se odpočili, pomalicali, odžejali in se seveda tudi srečali z medvedom, a bila je to le lesena skulptura. Del planincev se je odpravil na vrh po strmi poti, del pa nas je nadaljevalo pot po slikoviti ozki potki, ob njej pa je bilo polno marjetic, rmana in drugih. Noge so se rahlo vdirale v mehko gozdno zemljo in korak je sledil koraku in že kar kmalu smo prišli na makadamsko cesto, ki je speljana čisto do vrha. Ko smo bili že malo utrujeni in »naveličani«, reče Vida: »Evo, tam gor je pa stolp, tu smo!« Zagledali smo dve cerkvici, eno slovensko in drugo hrvaško. Stopili smo prav na vrh skale, in se razgledali po prelepi Dolenjski, polni zlatih žitnih polj, ki pravkar zorijo, velike njive koruze, vmes posamezne hiše, manjša naselja, vasi. Lepa si naša Slovenija, pa kamorkoli greš, srečaš delovne in prijazne ljudi kot tukaj v Gabrju, kamor smo se vrnili po zvonjenju na vrhu in po obilni malici v planinskem domu pri Sv. Miklavžu. Vaščani Gabrja so skupno pripravljali vse potrebno za kolesarsko dirko, ki je bila naslednji dan, del vaščanov pa se je odpravil na obisk svojih rojakov v Celje. Kot je že na Dolenjskem v navadi, se znajo veseliti tudi s tistimi, ki pridejo mimo in ponuditi kozarček njihovega znanega cvička. Mi pa smo bili srečni, da medveda ni bilo.