Na domačem pragu

Kjer je volja, je tudi pot, a tudi srečo moraš imeti, zlasti še letos, ko dežuje skoraj vsaki dan, da posije sonce in omogoči, da izvedeš pohod v naravo in si »razmigaš« ude in se hkrati naužiješ svežega zraka.
In res.
Posijalo je sonce in že se nas je zbralo 15 pohodnikov – Četrtkovcev in odpravili smo se z nahrbtniki iz naših Stranic proti gradu Lindek na naš cilj – Stenico. Na križišču pod gradom Lindekom, ki žalostno propada, smo krenili desno proti Mali gori. Zajtrk smo si privoščili kar na hlodih ob ruševinah stare hiše, potem pa pogumno krenili levo. Naša markacija nas je usmerila na ozko in strmo pot med redkimi bukvami. Sonca še kar nismo videli, a nam pohodnikom so se pojavile že prve potne kapljice po čelu, kar je bil znak, da je bila pot strma, izpeljana v številnih »ključih« vse do sedla. Prečkali smo strmi zahodni del Stenice in nenadoma se nam je odprl pogled proti Pohorju, kjer smo bili deležni prelepih razgledov na »raztresene« hiše, kmetije in obdelane njive po večjem delu Pohorja. Nekoč, v moji mladosti, je bilo Pohorje nerazvita pokrajina, med vasicami so bili le kolovozi in pešpoti, a sedaj je vse drugače. Razvoj je pripomogel, da so ti nekoč odročni kraji, povezani z dobrimi cestami, kjer domujejo dobri kmetje in ta razvoj jim omogoča, da pridelujejo zdrave pridelke na svojih poljih, mnogi se ukvarjajo tudi s turizmom, kar prinaša še dodaten zaslužek in boljše preživetje. Na njivi pod kmetijo, kjer smo se za kratek čas ustavili, so pravkar pospravljali letošnji krompir, ta je sigurno pravi »bio krompir«. Tu ni onesnaženega zraka, ki bi vplival njegovo na rast. Odpravili smo se levo naprej po grebenu Stenice in se iz 900 m višine spustili proti domu na Mali gori, kjer smo odložili nahrbtnike.
In tu smo potem praznovali.
Kar nekaj izmed nas pohodnikov je v preteklih mesecih »prestopilo« leto, zato smo tukaj praznovali. Naredili smo si pravo pojedino. Naš glavni kuhar Zdravko je s pomočjo še nekaj kuharic pripravil odličen ričet, jed naših prednikov, ki ga imamo vsi planinci in še marsikdo zelo radi. Potica, pecivo pa tudi penina in še kaj se je postavilo na mizo. Poveselili smo se in dokazali, da se imamo v planinah zelo lepo, da se znamo poveseliti, kakšen kozarček spiti in prav tako tudi zapeti.
Hkrati smo se razgledovali po okoliških hribih, ki jih bomo vsekakor še letos kdaj obiskali, kajti leto ima kar več kot 50 četrtkov in vsakič seveda krenemo na en hrib z željo, da se naslednjič zopet dobimo, saj pregovor pravi: lepote so vedno v bližini, samo opaziti jih moramo.
Tako smo Četrtkovci hodili in praznovali.