Na Peci

Najprej se zahvaljujem našemu planinskemu vodstvu, da izbira za pohode lažje in težje poti, kajti brez tega jaz nikoli ne bi bila na Češki koči, Korošici, in zdaj na Peci…
Ja, Peca je bila doživetje!
Z gondolo gor iz avstrijske strani, nato po markirani poti na Peco, kjer v njenem nedrju spi kralj Matjaž, ki smo ga tudi mi pohodniki tudi obiskali. Zaželeli smo si, da bi »rešil« krizo v Sloveniji…
Najprej smo se zagrizli navzgor po širokem smučišču do izvira pitne vode, od tod smo se ozrli v dolino, kjer so ležale kvadratne, pravokotne njive, hiše druga ob drugi, lepo urejen del Avstrijske Koroške, ki je nekoč bil naš – slovenski. Potem smo se začeli vzpenjati navzgor po lepi potki, med grmičevjem in kamenjem, pred nami pa se je dvigalo visoko pobočje sivega skalnega grebena in zdelo se mi je, da bom zdaj, zdaj trčila ob ta sivi zid. V koloni, disciplinirani pohodniki rdečih lic smo stopali v strmino proti Knipsovemu sedlu in se ozirali na vse strani. Občudovali smo vrhove Kamniško–savinjskih Alp, Olševo, Raduho, Golte…
Pokazali so mi vrh Pece Kordeževo glavo. Joj, tja gor ne jaz bom zmogla! Pa ni bilo tako hudo, lepa pot gor in dol med nizkim ruševjem in glej pred nami je bil cilj – osvojili smo vrh. Fotografiranje, počitek. Stali smo na prostornem vrhu Pece kot kralj na Betajnovi. Široko obzorje, spet pogled zaokroži po obzorju, sive skalnate gore so s svojimi ostrimi vrhovi delovale kot nabrane čipke, na drugi strani mehka črta zelenila… Sedli smo na kamne, mehko travo, vsakdo si je poiskal svoj prostor, kjer smo si odpočili, se odžejali, okrepčali, se fotografirali in prisluhnili naši vodnici Alenki, ki nas je opozorila, da moramo biti zelo previdni pri spustu v dolino. Dol, strmo dol, noge skakljajo same od sebe, srce vriska, kmalu smo pri votlini, kjer počiva kralj Matjaž. On je spal, mi pa smo odšli proti planinski koči na Peci. Posedli smo se po klopcah, sonce nas je ves čas božalo, nihče ni bil utrujen. Požigosali smo si planinske dnevnike, okusili ponujene dobrote oskrbnikov na koči, nato pa se spustili po lepo označeni poti v dolino Tople. Med potjo smo obirali maline, ki so se nam ponujale, pa ribez in glog, nižje pa nabrali še gobe. Prečkali smo hudourniške grape, kjer je bila potrebna skrajna previdnost zaradi zdrsov. Ko smo prišli na planinske travnike nad Toplo so se nam nasmihale bodeče neže, divji origano, materina dušica in še katera…Prispeli smo končno na širši kolovoz in šli pogledat še rove nekdaj delujočih rudnikov. Kmalu smo na parkirišču zagledali naša avtobusa, vedeli smo, da se je tu naša pešpot končala. Prehodili smo jo vsi in bili na koncu veseli, da se je pohod lepo zaključil.
Minatti pa je zapisal:
Nekoga moraš imeti rad, čeprav le drevo, kamen (gore)…!