Četrtkovci smo taki

Mi ne sprašujemo vedno, kam gremo, samo da gremo, je naš moto. Vsi vemo, da nam bo lepo, pa kjerkoli bomo, na višini ali v nižini, nič ne tožimo, če je dež, takrat odpremo dežnike ali pa tudi ne, zavijemo kam na kavico, ko pa je zunaj vedro, gremo naprej. Hodimo lepo disciplinirano po potkah, eden za drugim, tudi po skalovju, lepo skrbimo drug za drugega. Včasih nas opozorijo temni oblaki, da bo mogoče kaj padlo dol, a najbolj pa smo veseli sonca, če pa tega ni, se ne glede na to z veseljem oziramo po čudno raslem drevju, srečamo tudi kakšno gozdno žival, ki pa se hitro umakne, ker smo malo preveč glasni. Pohodniki smo res pravi veseljaki, vsi imamo eden skupni cilj, hoja in spet hoja, če ne hodimo vsaj 4 ure, nas že skoraj peče vest, da smo hodili premalo in tako premalo naredili zase. Veselimo se vetra, radi posedamo po trati, na skali, plezamo po podrtem drevju, med hojo pa velikokrat tudi zapojemo. Spoznavamo znano in neznano cvetje, drevesa, živali… Hodimo večkrat po neznanih zaselkih, ki jih pa potem ne pozabimo več, a vedno smo se in se v bodoče tudi bomo vrnili na izhodišče, kjer se potem zberemo, poslovimo in odpeljemo proti domu. Včasih se dobimo na koncu še na poslovilni kavi in si rečemo: MI SMO TAKI IN OSTALI BOMO PRIJATELJI PLANIN.