Vedno veseli

Užitek v hoji, srečanje s prijatelji, ali je še kaj lepšega? Naj gremo tja ali tja, vedno je lepo in veselo. Dobra volja je vedno z nami. Pa smo se odpeljali v Oplotnico, točno nismo vedeli kam, a to ni pomembno. Parkirali smo svoje konjičke na parkirišču pri ribniku, ki je last ribiške družine. Gremo po cesti, skozi gozd, sledim skupini in opazujem naravo, njive, lepe hiše in v daljavi lepo naselje. Ugibamo in uganemo, da je to Zlakova, prepoznavna vas nad Sv. Nežo. Pot zavije levo v visoko travo, ki nas žgečka po nogah. Pot se kmalu usmeri v temačen gozd, kjer slišimo podiranje dreves. Hlod leži na poti, obhodili smo ga, drugi so se prevalili čezenj. Lepo se nato odpre pogled na vas. Tod pa ne vemo, kam bi šli in ravno v pravem času se proti nam pripelje možakar na mopedu in nam pokaže pot po grapi navzdol. On se odpelje desno, mi pa se podamo po grapi, prečimo potok in že smo na travniku in pri cesti. Nekateri pravijo, da Četrtkovci hodijo po brezpotjih tako malo hudomušno, malo zajedljivo. A nobena pot ni brezpotje. Vse poti se nekje združijo v novo pot, popeljejo nas do cilja ali pa tudi ne, sami se odločamo, kod bomo hodili. Pot je včasih slabo prehodna, ni utrjena, mi si jo naredimo sami, orientacija pa je tista, ki nam pomaga, da pridemo do cilja. In tako smo tudi mi tokrat prišli. Naš Franc nam odpre prtljažnik svojega avta, kjer je hranil za nas veje z zrelimi češnjami. Da bi nas videli, kako obiramo vsak svojo vejo s češnjami kot kosi. Nazadnje se zahvalimo še oskrbniku ribnika, da smo si lahko vse ogledali in se odžejali. Le kako ne bi bili veseli ob tako lepem sončnem vremenu v naravi.

Nada Kovač