“Samo en mau še, pa bo”…

To ne bo zgodba o magični lepoti naših planin in Robleka ter Stola, kamor smo se namenili planinci. To bo pripoved o tovarištvu in sočustvovanju in »trpljenju«.
Pot smo začeli na Ljubelju. To seveda vsi, ampak smo se razdelili tukaj v dve skupini. Prva skupina je krenila proti Zelenici in naprej na Stol, z našo skupino pa smo se podali skozi Bornov tunel po kozji stezi tik nad prepadom preko melišča v gozd na rahlo vzpenjajočo pot proti Prevali. No, do tu je šlo brez težav, čeprav se je že čutila bolečina v nogah. Sledil je prvi odmor in lep pogled proti vrhu Begunjščice. Robleka pa še od tod ni bilo videti. Hodili smo nekaj časa po kolovozu, nato pa krenili lepo v koloni na ozko planinsko pot, ki se je vila po pobočju mogočne Begunjščice. Pot je bila zame kar težka, gozda ni bilo več, vroče nam je bilo, noge me niso kdove kaj ubogale. Gledala se pohodnike pred sabo, kako lahkotno korakajo pred mano, meni pa znoj zaliva oči, vsak korak je težji. Za menoj je vodnica, moram naprej, da me ne »pohodi«. Albina se ustavi in reče: »Nada, oh«. »Ja«, vzdihnem. Nasloniva se na polico, kot štorklji sklonjeni.
Vidi se zasmiliva. »Bo šlo?« »Mora«. Gremo naprej. Srečamo planince
»A je še dauč? vprašamo po štajersko. »En mau še, en mau…« odgovorijo po gorenjsko. Tako smo še trikrat vprašali in vedno je bil enak odgovor. Začeli sva ogledovati cvetje, da bi se odpočili. Vodnici Lidija in Vida nas opogumljata, dajeta nasvete za naprej. Tega sva zelo potrebovali. Pot se obrne desno, vprašamo planinca: »«Ali je še daleč?« »No, vi boste že prišli!«. Pospešimo korake, čeprav že z nogo brcava v korenine od utrujenosti in glej, kar naenkrat zagledamo naš tako želeni Roblekov dom in bilo je kot mornarju svetilnik sredi morja v temni noči.
Albina se sesede kar pri vhodu pri lesenem štoru, jaz na WC, Vida in Anica pa poiščeta mizo v koči, kjer smo si privoščili zelo okusen ričet, zapijemo pa tudi Anino »izgubljeno« jopo. Zmagovalka je Albina. Pomislimo na bolj korajžne pohodnike, ki so si izbrali daljšo in zahtevnejšo pot. Po počitku in okrepčilu se je začelo drugo dejanje. Najprej po strmi poti navzdol do ceste, zavore na nogah delajo na polno, vsak čas se bo vžgalo, strmina ne popušča. Lidija svetuje naj napnemo trebušne mišice in moč prenesemo na spodnji del nog. Kdo bi še mislil na trebuh, ko pa stegna postanejo vsa trda od krčev, kolena se šibijo, a naprej je treba iti, iti v dolino…Vida me opazuje, sočustvuje. »Zdaj pa vem, kako je, če te boli noga«, rečem kar na glas. Zagledam breg z rumenimi cvetovi šentjanževke in pomislite, da jaz, ki vedno utrgam kakšno zdravilno zelišče, se tokrat nisem mogla skloniti do njih. Na ravni cesti je malo boljše, a kaj ko te ceste ni in ni bilo konec.
»Bo šlo?« vpraša Lidija. »Seveda!« Še kar hodimo v varnostni razdalji. Obe vodnici se žrtvujeta se za nas onemogle in utrujene. Kje bi že lahko bili!
Gostilna! Sladoled in avtobus!!! Na grad Kamen gre težko, no dovolj bo. Na Trojanah pa že skočim z avtobusa in si privoščim en velik sladoled in obe z Albino rečeva: »Sam mau sva izmučeni«.

Nada Kovač, julij 2018