Znamenja ob poti

Že kot otrok sem rada hodila k bližnjemu križu in ga krasila s šmarnicami, marjeticami in drugim cvetjem. Čez leta sem to opustila. Zdaj ko hodim s prijatelji na pohode, opažam ob poteh, cestah, križiščih, v gozdu, na travniku različna znamenja. Mi pohodniki upoštevamo markacije, to so planinska znamenja. A ljudje so si tekom dolgih let postavili svoja znamenja. Tako so se zaobljubili ob težkih boleznih, poplavah, vojnah, pa tudi ob srečnih dogodkih in postavljali lesene križe, zidane kapelice, kužna znamenja in druge. Od vseh znamenj mi je ostala kapelica, bolj kužno znamenje v Zg. Breznu, ki so ga vaščani dali obnoviti. Na vseh straneh je poslikano s podobami svetnikov. Trije križi na Konjiški gori so prelepi in vedno urejeni, pred časom pa močno oskrunjeni. Križi sredi gozda te spomnijo na nesrečo, ki se je zgodila, velika kapela srečo, ker je nekdo ozdravel ali se živ vrnil iz vojne. Tudi cerkve so znamenja in če je le priložnost stopimo vanje in si jih ogledamo. Zanima nas tudi, kateremu svetniku je posvečena. Odgovori so ali: Janezu, Mohorju, Jakobu in tako naprej.
Ko sem vprašala moje pohodnike: »Kako se pa reče tej kapelici?« »Kunigunda«, je sledil odgovor.
»Kako se pa imenuje ta kapela?«
»Kunigunda«.
Že se mi je posvetilo, da so kapele last oseb in tako se imenujejo po lastnikih – Maličeva, Strnadova itd. Ko smo na ogledu cerkve, tudi zapojemo.
So še druga znamenja in sicer: gradovi, klopotci, kažipoti, drevesa posebnih dimenzij, spomeniki NOB, kipi, na Skomarju znamenje v spomin Juriju Vodovniku in na njem je tudi košek s cvetjem. Domiselno. Srečali smo še muzejčke starega orodja, mline in žage. Vsa ta znamenja so del preteklosti in so vraščena v pokrajino in so del naše kulturne dediščine. Vodijo nas, nam govorijo. Mi pa vse prehitro drvimo mimo vseh teh znamenj, opozoril, še prometne znake včasih ne upoštevamo.
Ustavi se človek, poglej okoli sebe vse te lepote, ki jih je nekdaj ustvarila človeška roka.