Zgodilo se je

Na programu je bil prvi letošnji pohod, ki sem ga za plan pohodov predlagala jaz sama. To je bil znani že 34. pohod zdravju nasproti na Goro Oljko iz Polzele preko Vimperka. Poslano vabilo članom, zbiranje prijav za pohod in organizacija prevoza, vse je potekalo po ustaljenem redu.  Odhod avtobusa s pohodniki iz Konjic je bil točen in na Polzelo smo prišli malo prezgodaj. Na železniški postaji, kjer naj bi se pohodniki zbirali, ni bilo nikogar, čeprav smo pričakovali, da bo kdo od PD Polzela, ki je organizirala pohod, sprejel pohodnike, pa čeprav je bilo še nekaj časa od uradnega odhoda v hrib. Ker pa smo pot poznali, smo se napotili po markirani poti proti Vimperku, kjer smo pri cerkvi sv. Miklavža imeli krajši počitek. Odšli smo naprej, pot je bila mestoma blatna, ponekod še polna ostankov od lanskega žledoloma, ampak vse smo prebrodili in srečno brez poškodb, razen kakšnega rahlega zdrsa ali padca do tod ni bilo. Prišli smo na travnato površino, potko, ki je bila lepo speljana proti kolovozu, ko se je nenadoma zgodilo. Zgodil se mi je zdrs, desna noga je šla naprej, leva pa pod »tazadno«, jaz pa z vso močjo sedem nanjo. In škrcnilo je, počila je kost malo nad gležnjem. Prisotni planinci so mi priskočili na pomoč, mi obvezali nogo in jaz sem mislila, čeprav je bolelo, da bom lahko še hodila. Pa se to ni zgodilo, nisem mogla več stopiti na nogo. Kaj pa sedaj? Treba bo poklicati na pomoč. Naši planinci so mi pomagali, da sem na klopci ob kolovozu lahko počakala na prevoz. Poklicala sem na pomoč Jožico planinsko vodnico iz organizatorjevega društva, ki jo že dalj časa poznam in ona mi je takoj poslala prevoz, kasneje je prišla še sama in me je takoj odpeljala s svojim vozilom na urgenco v celjsko bolnico. Tako sem končala moj prvi letošnji pohod, ki se je začel z mavcem, sprva brez pete, kasneje sem tudi to dobila in celih šest tednov sem bila prikovana na dom. Po tem času je bil mavec snet, malo bolečine je še ostalo, ampak z vztrajno vadbo, lahno hojo po ravnem vem, da bo kmalu bolje.
Pogrešam moje planince, pogrešam četrtkove pohode, ampak zdaj nekaj časa bo še brez njih. Ko bo vse mimo, bom zopet lahko med svojimi planinci, da bomo uresničevali svoje cilje na pohodih, uživali v neokrnjeni naravi in vedno znova iskali nove poti.
Hvala vsem, ki ste mi pomagali, posebna zahvala gre Jožici Jegrišnik, vodnici PD Polzela, ki mi je nudila prevoz do bolnice.