Pohod z vsebino

Šla sem na pohod po dolgi ravni poti skozi pomladanski gozd. Drevje je še golo in redko. V daljavi se je slišalo rezgetanje konjev, klici na pomoč in čudna govorica. Čedalje bližje je prihajal hrup in vpitje, med drevjem sem videla, da vlečejo nekoga, ne enega, več moških, v soncu so se zabliskala kopja, sulice, videla sem glave z rdečimi in modrimi turbani, obrazi porasli z brado. Kaj se dogaja, vse bližje hrumijo konji, že so tu, skočim za drevo, o joj naravnost proti meni gredo, trepetam in se stiskam za deblo, v grlu imam cmok, in že leti proti meni mož z mačeto, zdaj me bo zadel, zdaj… To so Turki, vsa prestrašena se prebudim iz hudih sanj. Še dobro, da so bile le sanje… V meni so še odzvanjale besede naše vodnice Štefke, ki nam je po tihotapski poti od Kuzme do Gornjega Senika razlagala zgodovino teh obmejnih krajev in opisovala strašne bitke ljudi s Turki in o njihovem težkem življenju. Zmage nad Turki jim tedanja oblast ni priznala. Muzej s slamnato streho je pričal o grozodejstvih tedanjih časov.
Še danes sem pod vtisi tega poučnega pohoda. »Po glavi Slovenije hodimo«, je rekla Jožica. Da, bili smo na tromeji naše Slovenije, ki je trpela tudi zaradi stroge »železne zavese«. A tamkajšnji ljudje živijo naprej in upajo na boljše čase.

Nada Kovač, Stranice