V goro

Mrzli, rdeči nosovi so štrleli izpod tesno zavezanih kap in šalov, ko smo po trgu odhajali v Goro, v Konjiško goro, se ve. Sredi trga smo zavili levo, potem kmalu prečkali cesto, ki pelje proti Poljčanam, nato zavili na desno proti Kukovemu peskolomu. Vse lepo in prav. Minus, visok… Malo oblačno in zelo vetrovno. Veter je vlekel svojo »pesem«, močno je pihal, včasih si imel občutek, da te bo kar odpihnilo. Začele so naletavati snežinke, ki jih je veter dvigoval in pihal naokoli. Dobesedno nas je zanašalo in mraz nam je segel pod oblačila, napadel prste na rokah, ki so bili kljub rokavicam mrzli kot led. Dobro je bilo, če si slučajno imel še rezervne rokavice, da si jih navlekel še dodatno na roke. Da bi se vsaj malo ogreli, smo poskusili malo »takratkega« in se spraševali, če ima smisel iti v takšnem mrazu naprej. Da bi se vrnili? Ne, to pa ne pride v poštev. Mi smo šli naprej, gazili po snegu in se po pohodni stezi povzpeli na gozdno cesto, ki pelje od Grada do Čaža. Zaradi močnega vetra, je bilo tudi možno, da se bi odlomila kakšna veja, a se to na našo srečo ni zgodilo. Štirje planinci so »mimogrede« pohiteli po strmi poti še na Skalo, ostali pa smo se napotili proti Gradu in pogledi so nam uhajali na »zimske« Konjice in ostalo Dravinjsko dolino in Pohorje. Hitro smo se spustili mimo gradu nazaj v Konjice in tokrat so se roke že ogrele. Zavili smo na toplo kavico, ki se nam je vsem zelo prilegla. Po krajšem klepetu so sledili še predlogi za naslednje pohode, malo daljše pa bomo prihranili za kasnejši spomladanski čas.

Nada Kovač, januar 2017