Praznoval je naš Franc

»Kam pa v četrtek?« smo spraševali našega vodjo Franca, a je bil skrivnosten.
»Ne povem!«
»Pa daj, no povej…«, smo moledovali kot majhni otroci.
Potem smo se naveličali, nehali smo ga prosjačiti za načrtovano pot, a ta njegova skrivnost je bila kmalu razkrita. Vedeli smo, da ima Franc nekje v drugi polovici aprila rojstni dan, a vse je bilo jasno potem, ko smo prišli k Lovskemu domu pri Štepihu. Pot smo začeli pri ribnikih na Stranicah, prehodili lep kos poti do končne postaje. Zbralo se nas je 23 pohodnikov, ki smo stopali eden za drugim po potkah in na novo vrezani cesti vse do Štepiha. Hodili smo po gozdu med bukvami, ki so dajale bledo senco v toplem vremenu. Duh po česnu nas je dražil, saj je okrog nas bilo pravo morje čemaža. Prišli smo končno na cilj, dve dolgi mizi smo potrebovali, da smo naložili nanje vse dobrote, ki so tokrat priromale v avtomobilu. Manjkala tudi ni Jožetova penina, s katero smo našemu Francu nazdravili in mu zaželeli zdravja še na mnoga leta, da nas bo v bodoče še mnogokrat peljal po samo njemu znanih poteh kot je bilo to že tolikokrat do sedaj. Franc je bil rahlo v zadregi, vendar je kot vedno obvladal svoja čustva in s krepkim glasom nazdravil. Da tako je, če smo prijatelji.