Četrtkovci: Ko zadiši po pomladi
Boč je s svojo nadmorsko višino 978 m poznan daleč naokoli in je vsako pomlad zelo oblegan iz vseh strani. Ko se zima prevesi v pomlad in kupi snega še ležijo naokrog, se pohodnikom prebudi želja videti velikonočnico, ki raste na tem področju. Čeprav raste še na nekaterih drugih mestih, je tu gor najbolj poznana. Tudi Četrtkovci smo se odpravili na ogled te redke cvetlice in spremljalo nas je toplo spomladansko sonce. Kar petnajst pohodnikov nas je krenilo iz Poljčan od vznožja gore proti rastišču velikonočnice na Boču. Nismo hodili sami, tudi skupina pohodnikov iz Slivnice pri Mariboru imenovana Potepuhi, so imeli isto pot. Celo pot so nas spremljale spomladanske cvetlice kot so zvončki, norice, trobentice, vetrnice, jetrnik, pljučnik in nam manj znani a zelo lep pasji zob. Ime izhaja iz grške besede erytkros, kar pomeni rdeč za evropsko vrsto, vendar je ta tu na Boču bolj vijoličasto moder in spada v vrsto lilijevk. Iz čebulice rastejo čisto pri tleh široki marogasti listi, na sredini pa raste cvet. Zvončasti cvet je zelo lep.
Pot je bila zanimiva in kratka. Ker pa nismo imeli namena iti vsi na sam vrh, smo se na razcepu poti razdelili v dve skupini in tako je odšla vsaka svojo pot, eni na vrh, drugi pa direktno na rastišče velikonočnice, kjer nas je sprejel varuh gorske narave, ki mu je bila zaupana posebna naloga, da varuje rastišče pred poškodbami in krajo. Velikonočnica ima pravo ime po grškem botaniku Mattioli in se ji reče PULSATTIA ali kosmatinec. Izvira iz vrst zlatičnic. Privlačna je zaradi kosmatega listja in lepe barve. Za ograjenim rastiščem se je prebujalo že kar nekaj cvetov in nastali so lepi posnetki, ki nas bodo spominjali nanjo čez celo leto. Doma si lahko privoščimo gojeno velikonočnico na apnenčasti zemlji in ravno tako uživamo ob njenem cvetenju. Skupaj s Potepuhi smo krenili proti planinskemu domu, kjer smo dočakali tudi vrnitev planincev iz vrha Boča. Ker je bilo ta dan Jožefovo in med pohodniki smo imeli kar dva, ki sta poskrbela za dobro in izdatno malico, smo se ob vsem tem še nasmejali, popili nekaj domačega in se nato dobre volje vrnili na izhodišče poti ob vznožju gore, kjer smo si zaklicali: »Nasvidenje!« Šla sem domov z mislijo, da najlepših stvari ne moremo videti, niti se jih dotakniti, temveč jih moramo čutiti s srce.
Nada Kovač, marec 2015
