»Socialistični« dan žena

Po končanem četrtkovem pohodu je Anica slovesno oznanila: »Ženske, naredimo si Dan žena kot nekoč«! in sledila so navodila. Točno na dan 8. marca smo se zbrale pri Anici. Sonce se nam je nasmihalo, ko smo prinašale vrtnice, trobentice in dišeče pelargonije. Tako smo se obdarovale same med sabo. Nekoč so delovni kolektivi skrbeli za žene in delavke ter jim pripravljali kulturne in zabavne prireditve v tovarniških jedilnicah, kulturnih domovih in drugod in pokazali vsaj en dan spoštovanja, a tega je že daleč.
No, me pa smo same poskrbele za malo zabave, dva moška predstavnika sta nam stregla in nas razvajala, posebno Franjo je bil gostoljuben, Boris pa je skrbel za žejne »duše« in redno prinašal tudi vodo, kajti šoferjev nismo imele, vina si nismo smele kaj dosti privoščit. Kljub temu je bila Regorškova vrtna hišica, ki jo je povsem na novo uredil Franjo, osvetljena še dolgo v noč. Tako malo je bilo potrebno, da nam je bilo lepo. Že naslednji dan je bil četrtek in še z večjim veseljem smo se odločile za naš redni četrtkov pohod. Podali smo se proti sedlu Čaž in od zgoraj občudovali mesto cvetja, strehe tovarn, pod katerimi so si mnoge od nas služile vsakdanji kruh. Vse to me je spominjalo na socialistične čase, ko smo bile potrebne za delo in nismo v skrbeh hodile in poslušale, kdaj nas bodo odpisali, ker nas ne potrebujejo več.
Zato smo danes še tako »fit«, da lahko premagamo marsikatero pot, predvsem pa smo prijateljice, kar izvira še iz časov, ko smo imeli parolo: »VSI ZA ENEGA, EDEN ZA VSE.«

Nada Kovač