Na Roblek pa ne

Skupina pohodnikov iz Konjic se je podala v najbolj vročem dnevu v avgustu v osrčje Karavank. Zamikala jih je Begunjščica z Roblekom in okolico. Pohod smo začeli na Ljubelju in po široki kamniti cesti skozi zeleno rušje v serpentinah prispeli najprej do koče Vrtača, ki sameva, zapuščena in zaprta vse odkar ni več speljane sedežnice na Zelenico. Po krajšem počitku znova »zagrizemo« v breg in končno se nam odpre pogled na kočo, ki nas je zelo razveselil. Razgledi so bili na levo na Begunjščico, desno se je nasmihala Vrtača, naravnost nam je kimal Stol. Vročina in žeja sta bili edini problem. Na koči smo se odžejali, napolnili želodce in se dobre volje podali proti izviru Završnice, kjer smo kasneje na koči tudi prenočili. Na terasi pred domom, kjer smo posedeli, smo imeli prekrasen pogled na Blejsko jezero z otokom, na južne bohinjske gore, Begunjščica je vabila, zadaj nam je mahala Vrtača, Stol pa je zakrila Šija in Srednji vrh. Pod nami se je razprostirala Smokuška planina, kjer se pase govedo in konji. Le kje pa je Roblek, me zanima. Ja Roblek je na Begunjščici in kako bomo prišli gor. Branko se je že kar z Zelenice odpravil na Veliki vrh, to je najvišji vrh v pogorju Begunjščice in na poti nazaj se je oglasil tudi na koči na Robleku.
Za prazne želodce je poskrbela prijazna oskrbnica, ki je imela veliko izbiro domačih svežih jedi. Vsak si je izbral svoj meni, a za zaključek smo nazdravili s Topolškovo penino. Enkratno! Ker pa je planina tudi poraščena z zdravilnimi zelišči, so si ženske nekaj od tega nabrale, kot je kumina in medena lakota. Sonce je zahajalo in medtem pa je prišel z vrha naš Branko, ki je bil vidno utrujen. Že na prvi pogled so pobočja Begunjščice strma, polna melišč in ruševja, poti so strme in vedeli smo, da z Roblekom naslednji dan ne bo nič. Bilo nam je vseeno, a naslednji dan smo se odločili za krožno pot na izhodišče brez dodatnih skokov na vrh. Oskrbnica nam je zaupala, da jo vsak večer obišče pri koči lisjak »Zvonko«, ker mu ona vedno nastavi hrano. Nas ni razveselil s prihodom, mogoče se je zbal glasnih žensk. Dom je lepo urejen, oskrbnica nam je dodelila sobe in kmalu smo se utrujeni pogreznili v spanec. Jutro v gorah je bilo čudovito, zopet brez oblačka, že kar toplo. Kmalu po zajtrku in kavici smo se poslovili od prijazne oskrbnice in pot nadaljevali navzdol proti Tinčkovi koči, kjer je pravo lovsko naselje. Dotočimo si vodo, prečkamo Završnico in se začnemo dvigati po ozki poti v gozd. Kmalu smo prispeli do Tomčeve zapuščene, a urejene koče. Kratka pavza za malico in pogumno naprej do planine Planinice. Videli smo tudi odcep za Roblek, a se nismo odločili za vzpon, nismo imeli ne časa in ne volje za to. Zaradi vročine in s tem posledično tudi večje utrujenosti, smo hodili tiho, z mislijo, da se pot kmalu konča. Bili smo že »tečni« kot rečemo. Mimoidoči so nas opogumljali, Vida nas spomnila, da do Rože ni več daleč, nato sledi planina Preval. Kmalu smo jo videli v globini in vedeli smo, da bomo kmalu tam dol. Hvala Bornu, da je dal zgraditi svojo lovsko pot iz Ljubelja do Prevale, kjer je tudi deljen tunel z razglediščem. Pot je speljana po robu vzhodnega ostenja Begunjščice in je ponekod tudi varovana z jeklenico. Pot se je na Ljubelju za nas končala in kmalu smo drveli proti domu polni vtisov in tudi žuljev na nogah. Vmesna postaja pa je bila na Trojanah, kjer imajo najboljši sladoled, krofe, obaro in še kaj. Tako je bila pot okoli Begunjščice sklenjena, na Roblek bomo pa šli drugič…

Nada Kovač