Skriti žafrani

»Halo, ali gremo gledat žafrane?« je predlagala vodnica Vida.

»Kam pa?« smo radovedno spraševali.

»Na Veliko planino,« je bil odgovor.

Hura, ja seveda, smo se veselili kot mali otroci.

Dogovorjeno in tudi storjeno.

Pohod smo prestavili s četrtka na ponedeljek. Bila je slaba zamenjava, saj smo v jutru, ko smo prispeli pod planino, videli planino vso pobeljeno. Nič zato, če smo že tu v vznožju planine, nas nič ne more odvrniti od tega, da na planino ne bi šli. Kapuce ali kape na glavo in pot pod noge. Cmok je naredilo in snežena kepa mi je čofnila na čelo in mi zmočila očala in obraz. Pot je vodila po gozdu in kar naprej nas je presenečal sneg z dreves. Kmalu se je pokazal sonček, a le za kratek čas, sneg se je počasi talil. Po tleh je bilo vse belo, sneženo, in naši žafrani, le kaj je z njimi, nas je skrbelo. Počasi smo prišli iz gozda na planino in izpod snega so kukali žafrani in telohi. Le dan pred našim pohodom je bila planina obarvana od množice cvetočih žafranov, danes pa so le vršički kukali izpod snega. Videli smo jih, smo si rekli, a pod veliko smreko se odprl prizor prave cvetoče pomladi. Trobentice so se družile s cvetočim že rdečim telohom in ob njih so cveteli naši tako zaželeni žafrani. Pravi cvetlični vrtiček sredi prave zime, ki me je spominjal na pravljico o dobri deklici in jagodah sredi zime. V koloni smo šli naprej, spustila se je megla na planini in hitro smo se odpravili v toplo zavetje planinske koče. Ob prijetnem pogovoru smo si privoščili topel čaj, nekateri tudi jed na žlico in skupaj smo razmišljali, kam se bomo podali naslednji četrtek.

Tako je to, narava nam kroji vreme, mi pa se ji moramo prilagoditi.