Medpotni prigrizek

Razmišljam, kaj bi dala v nahrbtnik za malico, saj grem na pohod. Žemljo? Rogljiček? Hm, naši pohodniki cenijo kruh, zlati Franci ne je drugega peciva, le in samo kruh.
Na začetku moje hoje sem se smejala Vidi, Zlati, Anici, Dragici, Sonji, Lojzu in drugim, ki jim je izpod dveh rezin temnega kruha gledala solata, čemaž… Ta zeleni sendvič iz zdravega kruha je dar zdrave narave. Potem zakličejo: »Malica!« Če je toplo, posedemo po travi ali kjerkoli in jemo »zelene« sendviče, se sončimo, smejemo in si izmenjujemo izkušnje s pripravo zdravega črnega kruha, ki ga pohodnice v večini pečejo same doma.
»Jaz prisegam na pirino moko!«
»Ali dodaš še kaj drugega?«
»Ja, še malo pol bele moke!«
»Jaz pa še bučnice, sončnice, orehe…«
»Fino pa je, da vsa semena popražiš, da so bolj aromatična.«
»Ja, ja,« prikimavamo in si mislimo vsak svoje.
»Jaz pečem polnozrnatega…«
»Ajdov z orehi, to je zakon!«
»Ampak rženi, tak zmesen iz kislega testa in moke iz celega rženega zrnja z začimbami kot so: kumina, koriander… je najboljši, če pride lakota na obisk. Takega lahko grizemo med hojo, dokler se ne pregrizemo skozi lakoto, skozi pot in skozi čas. To nam svetuje Dario Cortese v knjigi Semena tretje moči.«
»Zdaj pa dovolj o kruhu, grizimo ga po poti.«
Trdno sem prepričana, da bodo naše pohodnice prihodnjič poročale kaj zanimivega o svojem kruhu, kajti v vsakem kruhu so elementi narave:
ogenj, ki ga speče,
voda, ki ga pomaga zamesiti,
zrak, ki ga dviga in
svetloba in toplota, ki pomaga žitu dozoreti.
To je naš prispevek k svetovnemu dnevu Zemlje, kajti če ne bo elementov narave, tudi nas ne bo in tudi ne naših pohodov.
Zato mi vsi, ki smo planinci, pomagamo ohranjati naravo, ne samo en dan v letu, ampak vse dni. Čistimo naravo, je ne onesnažujemo in jo ohranjamo za naše bodoče rodove.