Zakaj v gore

Že drugič sem bila s Četrtkovci na Veliki planini, kaj že, mnogi so bili še večkrat, a meni novopečeni planinki, se to zdi hvale vredno. Jutro kot naročeno, nebo umito in zrak svež, vremenska napoved pa za popoldne obeta nevihte z dežjem, ampak takrat bomo verjetno že doma. Gremo, pravzaprav se peljemo mimo Gornjega Grada čez prelaz Črnivec do Krajnskega Raka, kjer zavijemo levo na makadamsko cesto. Pripeljemo se do parkirišča pri peskolomu in se pripravimo za pohod. Po kratkem sprehodu po cesti se kar naenkrat povzpnemo naravnost v hrib in po zmerni strmini kmalu prispemo do studenca, ampak tokrat še ni potrebe po tekočini. Vsi pohodniki se potem skupaj odpravimo naprej po širokem kolovozu, nato po ožji poti med kamenjem in cvetlicami, ki jih vse polno in se jih kar nismo mogli nagledati. Stopimo na mehko travo, stopamo tudi po dišečih rožicah, ker so povsod, tudi na poti. Vse diši, dišeči vonj se širi po zraku in oh, oh kako diši ta materina dušica, in naprej še druge planinske rože. Čez ograjo za čredo zagledamo veliko planjavo, pastirske koče posejane med skalami, travniki polni rumenega ranjaka in plahtice, ki že odpira svoje male cvetove. Nasmihale so se nam tudi rdeče murke in še drugo cvetje, ki ga je bilo veliko, veliko, lahko bi rekli, da prave cvetne preproge. Poslikamo posamezne cvetove, vseh ne poznamo, pa ni časa za ugotavljanje pravih imen in vse si spravimo v spomin. Tega vsega ne moreš povedati, če ne doživiš in vse to v živo vidiš, to je nemogoče. Ko bom o vsem tem pripovedovala prijateljem, ne bodo razumeli, kaj je tisto, ki nas žene po skalnati in vroči pokrajini in kaj imamo od hoje 4 do 5 ur, od naprezanja po strmih poteh, plezanja čez pastirske ograje, sedenja na travi in malice iz nahrbtnika in pitja čiste ledeno mrzle vode. Naj še omenim kislo mleko in ajdove žgance z ocvirki in dodane še lesene žlice za domov. Nikoli med naporom nisem pomislila, da bi bila raje doma, ne to se ne zgodi nikoli. Ko smo prispeli na sam vrh Gradišče in sem stala na kupu skal, se ozirala naokoli kot kralj na Betajnovi, sploh nisem videla temnih oblakov, ki so se bližali in napovedovali nevihto. Srkala sem lepoto, jo vpijala, da bom lahko v dolini podoživljala vso to krasoto narave in prijateljsko druženje, kajti brez mojih sopotnikov verjetno ne bi stopila na pot planinarjenja. Ne vprašajte me, zakaj rada zahajam v hribe, ne morem vam povedati, kajti to je treba doživeti.