Gobova juha na Rogli

»Kam gremo v četrtek?«

»Ja na Roglo!«

»Saj res, naša pohodnica Albina nas je povabila na gobjo juho!«

»Pa bo nabrala dovolj gob?«

»Baje ne rastejo!«

In tako smo se pomenkovali o gobah, v zraku je zadišalo po slastni gobovi juhi. Zjutraj že čakamo na Rogli zamudnike, zato krenemo k Albini v vikend, kjer se naj bi kuhala ta čudežna juha. Zrinemo se v notranjost, kavica je že zadišala, pohodnice vlečejo iz nahrbtnikov peciva, zelenjavo, narezke, rogljiče, jaz pa si mislim, da juhe le ne bo, saj nič ne diši po gobah. Mi si postrežemo z dobrotami z mize, se veselimo, drugi pa govorijo, da Četrtkovci samo jemo. No, res je, če nam ob poti na Rifnik, pa na Guzajevi poti na Kozjanskem in še kje kaj ponudijo, se tega ne branimo, vzamemo, z ljudmi poklepetamo, se tako spoznamo in potem veseli odidemo naprej z dobrim občutkom. Potem pa se oglasi Albina in nam zabiča:

»Spravite se na pohod, juho moram skuhat in rabim prostor za pripravo!«

Vzeli smo stvar zelo resno in se takoj odpravili na pot proti Lovrenškim jezerom in omogočili, da se začne kuhati ta »čarobna« juha. Takoj ko prispemo v gozd, se začne iskanje gob in Anica dobro polni svojo košaro, v kateri res niso bili samo jurčki, ampak tudi druge gobe so dobre za v lonec. Pot na Lovrenška jezera je minila kot bi mignil a eni hočejo iti še naprej na Ribniško Pohorje. Sklepali so, da imamo dovolj časa, preden se bo skuhal »ričet«. Pa reče Milan: »Jaz ga zvečer namočim, da se potem hitreje skuha.« Pa smo bili že v dvomih ali bo res gobova juha ali pohorski lonec ali kar nekaj podobnega.

Če bi Miki Muster risal stripe o našem pohodu, bi v oblačke moral narisati gobe.

Kmalu smo se vrnili s pohoda lačni in v upanju, da bo že končno zadišala gobja juha, kajti naši želodci so se počasi začeli »oglašati«. Ker se nas je zbrala kar lepa druščina, smo se morali zaradi prostorske stiske razdeliti v dve skupini, eni so ostali v vikendu, drugi pa zunaj na terasi. Ker pa nas je tudi malo zmočilo, smo uporabili senčnik namesto dežnikov. Kmalu priromajo na mizo krožniki, kruh, pribor in končno še en velik lonec dišeče gobje juhe, pa tudi smetane niso pozabili prinesti na mizo. Naj si nadevam prva, so mi rekli, ker da sem najstarejša in to sem s pridom izkoristila, kajti že pošteno so se mi cedile sline, čeprav sem še v gozdu zatrjevala, da ne maram gob. Spomnila sem se pravljice o lisici, ki ni dosegla grozdja in je rekla vrabcu, ki se ji je smejal, da grozdja ne mara, ker je prekislo.

Juha je priromala na mizo, polna gob, narezanih na lističe in kmalu so bili krožniki polni. Ne samo enkrat, tudi drugič in ponekod tretjič so se napolnili, kajti tej čarobni gobji juhi se nismo mogli upreti, dokler nismo izpraznili lonca, ostalo je le še za zamudnika in domače.

Skuhati juho za 25 ljudi na malem štedilniku ni mačji kašelj.

Kaj pa potem? Zlata odvije ogromen pladenj z narezkom, ženske narežejo zelenjavo in kruh in pojedina se nadaljuje. Tudi malo tekočih dobrot smo si privoščili, da bodo gobe razkrojili. Čas je hitro mineval, zapeli smo nekaj pesmi, na kar se oglasi Zdravko: »Mali oglasi, taksi FR-455 odpelje točno ob 14. uri«. Še skupinsko sliko naredimo, se zahvalimo za gostoljubnost in že zdrvimo proti dolini. Še ponoči mi je šlo na smeh na račun gobje juhe. To

pa je tudi zdravo!