Vsi vse zmoremo

V ranem jutru, ko sta Mangartski jezeri še spali in so se na vodni gladini zrcalno ogledovale temne smreke, ko so tihi prostorčki ob jezerih še samevali, smo se planinci že odpravljali na svoje izbrane pohode, razdeljeni v tri skupine, imenovane po fizično in psihično pripravljenih za tri težavnostne stopnje kot jih poznamo iz planinske literature in sicer: zelo zahtevna, zahtevna in nezahtevna (ZZ, Z in NZ). Kot bi mignil, že so se oblikovale skupine in kar hitro izginjale po označeni poti proti želenemu cilju. Vsi so želeli čim prej priti na svoj zastavljen cilj – na Mangart, na Mangartsko sedlo in zaključiti krožno pot pri novem mostu na Predelu. Naša skupina se je odločila za pohod po krožni poti mimo planinske koče Zacchi. Pot je sprva vodila po ravnini, preko travnika in ob poti so se v rosi nasmihale gozdne jagode, ki nikakor niso bile neopažene. Privoščili smo si jih, vendar smo morali iti naprej v hrib, v senco, med drevje. Vzpon je bil kar zahteven, seveda primeren za nas malo starejše planince, vendar smo imeli v naši sredini tudi podmladek. Pot je bila »tlakovana« in stopničasta. Hodili smo drug za drugim, dihali sveži gorski zrak in nad nami opazovali modro nebo, ki so ga občasno prekrili oblaki. Prišli smo na križišče poti, kjer je naša Zlata zagleda lepo ležečo ploščato skalo, kjer sta z Vido pred več kot desetimi leti počivali, medtem ko so ostali planinci šli po svoji poti na vrh. Za spomin na ta lepi prostor smo naredili skupinsko sliko, imeli počitek, potem pa šli zopet naprej. Pot smo nadaljevali med gorskim cvetjem, med dišečo materino dušico in kaj kmalu opazili kočo Zacchi, res pravo planinsko kočo. Od tod smo videli na strmem pobočju tudi bivak Nogara, ki stoji ob poti na Mangart. Malo smo ugibali, kje bi lahko bili naši pohodniki iz drugih dveh skupin, a jih nismo mogli opaziti. Pri omenjeni koči smo se ustavili, se odpočili in odžejali, nato pa se spustili po kamnitih pragovih proti jezerom. Okoli jezer je bil zdaj, ko se je naredil lep dan, že pravi živžav. Malo smo se sprehodili po obrežju jezera v katerem so uživale račke in nas dražile in vabile v vodo, vendar to tu ni dovoljeno, narava je zaščitena. In prav je tako, le kaj bi bilo, če bi to dopustili v tem ledeniškem čistem jezeru. Naj ostane narava za nami lepa in čista!

Nada Kovač, avgust 2016