Na zemlji “domači”

»Ali greš na planinski pohod na Dobrač?«
»Veš da ne, ker grem na upokojenski piknik.«
»Veš kaj, na piknik boš še vedno lahko šla, na Dobrač pa dvomim.«
»Misliš!«
»Mislim, pa odjavi se tam čim prej!«

In tako sem pregovorila Albino. Uspelo mi je!

Na avtobusu za Dobrač nas je bilo 42. V Villacku smo krenili desno in odložili naše »svizce«, ki so se odpravili cilju naproti po strmi poti, nas preostalih 20 pa se je z avtobusom odpeljalo po lepi alpski cesti na višino 1.700 m, od koder smo se podali po lovski poti na višino 2.166 m. Počasi in varno smo hodili preko korenin in kamnov, levo prepad in pogled na Ziljsko dolino, na desni pa pogled na strme sive skale. Dobrač se je namreč pred približno 1.000 leti razklal na pol, kar je bila posledica močnega potresa. Videli smo drzne in enkratne sive skale, ki so se dvigale v »nebo«.

Do sedla smo prispeli varno, se v prijetni senci posedli na mehko travo, ki je dišala po materini dušici in se podkrepili z malico in pijačo iz nahrbtnikov. Imeli smo lep razgled na sam vrh z oddajnikom, kočo in cerkvijo. Tja nas je vodila naša planinska pot, ki je bila speljana tokrat med nizkimi borovci in kamnito »podlago« na sami poti. Proti samemu vrhu, so postali borovci vse redkejši, pot pa strma in razgledna. Kmalu se je pred nami »odkril« kopasti vrh Dobrač, ki je ob plebiscitu postal avstrijski. V lepi moderni planinski koči smo si odpočili, nato pa si ogledali še najvišjo ležečo cerkev v Evropi, na robu pa ponosno stoji tudi slovenska cerkvica, čisto na vrhu je postavljen še velik črn križ. Očarani od lepot te nekdaj naše gore, smo v cerkvi pozvonili za srečo.

Vrnitev je potekala po dveh poteh. Skupaj pa smo si potem ogledali še 400 m globok prepad in pod njim lepo zeleno Ziljo in Zilljsko dolino, tam daleč še Višarje s Kamnitim lovcem, za tem pa cel venec sivih skalnatih vrhov, med njimi smo dobro videli Mangart, Jalovec in druge. Imeli smo srečo, da je bilo brez megle, da smo bili nagrajeni z lepimi razgledi. Kar naenkrat se je zaslišala pesem »Tam kjer teče bistra Zila…«. Priznam, da se mi je orosilo oko. Čudovit pohod, dobro organiziran, brez zapletov in koga naj pohvalim? Vse vodnike, pomočnike in odgovorne za izvedbo in pripravo pohodov v našem planinskem društvu.

Hvala, še več takih idej in seveda volje za njihovo uresničitev, mi bomo pa z veseljem hodili in vam sledili!