Vsi vidimo vse

Človek gleda in gleda, a ne vidi vsega. Zato smo si rekli: »Gremo si ogledat Oplotniški vintgar od zgoraj dol.« Pri mali elektrarni smo prečkali potok in se podali po blatni grapi med smrekami navzgor. Malo smo sopihali, malo pokramljali in že smo stopili iz mračnega gozda na sončni travnik. Kakšen pogled! Sonce nam je sijalo naravnost v oči, z rokami smo si delali senco in pogledovali navzdol iz višine približno 700 metrov na Oplotnico, ki se je kopala v soncu, daleč na obzorju pa so kraljevali Konjiška gora, Donačka gora in Boč, ki sta zakrivala pogled še bolj proti jugu. Malo sem, malo tja in krenemo naprej proti Sv. Lenartu. A še prej smo prišli do cerkve Sv. Miklavža, kjer so klopce vabile k počitku, a bile so mokre, zato smo šli naprej in bili zopet nagrajeni za lepe razglede po pohorskih domačijah. Sledila je malica, posedlli smo se po podrtih hlodih. Ko so bili naši želodci polni in ko smo si vse povedali, smo se odpravili v dolino do male jase ob Oplotnšici. Posedli smo na klopce, zasedli gugalnico, šli mimo velike skale, ki je spominjala na želvo, mimo smreke, ki je dobesedno stala na treh koreninah, pa po stopnicah gor in malo dol ob potoku. Glasno je bučala, drvela in se penila. Nismo videli povodnega kosa, ki se rad potaplja v malih tolmunih, niti ribic nismo videli, morda so šle s tokom v dolino, kjer se Oplotnšica umiri. Zdaj pa še ogled korit, zlizanih skal in v knjižnico. V naravi si lahko preberete pravljice in si zaželite, da bi se vrnili časi, ko so iz gozdov gledali škrati, čarovnice, Rdeče kapice… Ampak žal, zdaj je vse drugače. Predramili smo se iz razmišljanja in že smo zagledali naše avtomobile. Vrnili smo se vsak na svoj dom, ampak še prej smo šli na kavo in ocenili naš pohod, ki je bil enoglasno čudovit, enkraten, prekrasen, neponovljiv.

Nada Kovač