Nekaj iz planinskega zvezka

Zaključujem svoj tretji planinski dnevnik, a glej ga zlomka, še nikoli nisem prebrala tiska na začetku zvezka. Na začetku je omenjen klic v sili, a ga k sreči še nismo uporabili. Dobro pa je vedeti, da je tak znak lahko pisk, klic, žvižg, krik, dim in sicer šestkrat v minuti v presledku ene minute. Najboljša je piščalka in zdaj vem, zakaj je imel nekdo pripombe, ko je eden izmed pohodnikov zapiskal kar tako. Zloraba klica je prepovedana. Nato berem naprej o mednarodnih klicih helikopterja, ki ga opravimo z dvigom rok. Zanimivo in poučno branje, saj nas pouči o tem, da planinec spoštuje naravo, je prijazen do drugih udeležencev na pohodih, da ceni gore, domovino in ceni sožitje v gorah. To pa je že del Častnega kodeksa slovenskih planincev in posega v varstvo narave, skrbi za narodne parke. Planinstvo je vsem dostopno, zato je tudi tako množično. Berem naprej o tovarištvu in pomoči na pohodih, to pa občutim v našem planinskem društvu, saj sem pomoč na planinski poti že nekajkrat nujno potrebovala.
»Prosim, odpri mi nahrbtnik!«
»Mi daš vodo iz nahrbtnika!«
»Ti nesem nahrbtnik?«
»Boš imel energetsko ploščico?«
»Potrebuješ magnezij?«
To niso le besede, to se v resnici na poti dogaja, to in še več.
Tudi odnosi med tujimi pohodniki v naših hribih so omenjeni. Naj povem, da je pohodnik iz Anglije vneto poslušal našo slovensko pesem, ki smo jo pele pri Koči na Sedmerih jezerih. Bil je navdušen nad petjem in prijazno je poklepetal z nami v angleščini, malo pa smo govorili kar z »rokami«. Omenjeno je tudi, da se pri hoji vedno ravna po najšibkejšem pohodniku, najbolje je, da ga vodnik sam postavi v prvo vrsto in najšibkejši potem diktira hitrost hoje. Včasih se tudi v našem društvu zgodi, da se ne upošteva čisto dobesedno teh navodil in potem se zgodi, da kdo rahlo zaide. V glavnem pa se vedno dogovorimo za tempo, smer in za dve varianti, tako da lahko vsi opravijo ustrezno pot, glede na izkušenost in našo kondicijo.
Pa še beseda o naših vodnikih, ki so prostovoljci in hkrati prevzemajo na svoja pleča veliko odgovornost pri vodenju. Jaz sem že imela izkušnjo z našimi vodniki, in povedati moram, da so prav vsi opravili svojo odgovornost. Vredno je prebrati ta navodila, ker se ob tem še bolj zavedamo, kaj delamo pravilno in kaj napačno. Vsako leto na zboru planincev društvo podeli različna priznanja in zahvale prizadevnim članom za njihovo nesebično delo za dobro vseh planincev. Hvala in še enkrat hvala vsem in vsakemu posebej. Premalokrat rečemo hvala in prevečkrat prosim!

Nada Kovač