Ko se razvnamejo strasti

Nič ne bo dodanega ali odvzetega s pohoda na Veliko Raduho, ki je potekal v kristalno čistem jutru zadnjega septembra. Odprava: Jože – šofer in vodnik inštruktor, Vida vodnica, Albina, Sonja in jaz pa strastne planinke, smo se pripeljali do najvišje ležeče kmetije pri Bukovniku pod Raduho. Kar hitro smo si oprtali nahrbtnike in se brž odpravili na meni doslej čisto neznano pot. Jože, ki rad hitro »stopi«, nas je takoj na začetku zapustil in odšel po svoji poti, me pa smo se odpravile po lepi planinski poti, prepredeni s koreninami, med mogočnimi smrekami in macesni in kmalu prišle na krnico Grohot. Prečudovit razgled na srebrno sive grebene gora, ki so se »dotikali« modrega neba, nas je očarala in nas za hip popeljala v pravljični svet. Po kratkem postanku in obvezni jutranji kavici v domu smo se hitro odpravile višje na planino do postojanke GRS. Hodile smo med nizkimi borovci, kjer je verjetno že gozdna meja umaknila visoka drevesa. Dobro označena planinska pot nas je pripeljala na vodoravno pot pod sivo steno Male Raduhe in tako smo elegantno prečkale melišče, potem pa strmo navzgor po stopnicah do prelaza Durce, kjer se nam je odprl nov svet na drugi strani gora. Malica med skalami nam je dala novih moči za vzpon na sam vrh Velike Raduhe, ki je bila po prvem videnju zelo oddaljena od nas, a korak za korakom po razgibani kamniti poti pa le prideš na cilj. Ta pot je bila čudovita, sonce nas je grelo v hrbet, ob poti so bili nizki borovci, tu in tam se je še pokazala modra zvončnica, jeglič in še drugi cvetovi, ki so kljub jesenskemu času še vedno cveteli. Hodile smo s palicami, ki so jekleno odzvanjale, me pa smo hodile kot bi šepale, z nogo gor, pa dol čez kamne na poti. Vroče nam je bilo, znoj nam je tekel po čelu, bile smo brez besed, vsaka s svojimi občutki, mir, spokojnost, preplezamo nekaj skal in ena glasno pove: »Vrh je čisto blizu«.
Druga stopi dalje in zakliče: »Jaz že vidim tisti capin na vrhu«.


No, pa se povzpnemo še proti vrhu, našemu zelo željenemu cilju nasproti. Gora nas čaka – vrh je doživetje, pa naj bo visok ali manj visok, prevzela me je evforija, kajti jaz edina sem bila tu gor prvič v življenju. Od veselja sem objela moje pohodnice, bile smo vesele, da smo dosegle cilj. Zdelo se mi je, kot da sem prvič nad 2000 m. Vroče sonce, prečudovit razgled na vse strani, pridružila se nam je črna kavka, ki se ni nikogar bala, čakala je le, če bo od koga kaj užitnega padlo. Občudovale smo Ojstrico, Olševo, Peco, Smrekovec in celo Triglav je bil viden. Ja, tudi ti boš v naslednjem letu osvojen, sem si rekla. Počivale smo na vrhu, opazovale modrino neba, iskale oblake, a teh ta dan ni bilo videti. Dihati čisti zrak na gori je drugače kot v dolini. Mar te lahko te gore tako očarajo? Ob vzhičenosti nad zmago, lepoto, sploh nisem vedela za utrujene noge, stisnjene prste, saj spust proti koči na Loki sploh ni bil enostaven, vendar lep. Po sedmih urah hoje, smo se znašle že nižje v gozdu, žejne in naveličane hoje po makadamu. Tedaj pa kot v pravljici »Mizica pogrni se« je bil opažen pri štoru odložen Jožetov nahrbtnik, iz katerega je nekaj trenutkov za tem, ko smo ga končno opazile skritega malo stran od nas, potegnil za vsako pohodnico pivo, kar nas je spravilo v smeh in dobro voljo, končno smo se lahko odžejale. Koča na Loki je že zaprla svoja vrata, zato si pijače tam ni bilo mogoče dobiti, sicer pa je bila pipa z dobro, hladno vodo tudi pri roki.
In izkupiček tega pohoda: en ožuljen mezinec, pljuča polna kisika, dva rahla zdrsa brez posledic, stisnjeni pekoči prsti in nepozabni vtisi iz naše prelepe narave.