Razkošje narave

Mi  pohodniki radi hodimo, pa naj bo cesti ali še raje pa po gozdnih poteh, prestopamo čez potočke, povsod imamo oči »pripete« na travah, cvetlicah, drevesih, gobah in še čem. Res se vsi skupaj živo zanimamo za naravo in to je tudi prav.Ko zagledamo posebno cvetlico ob cesti: »To je pa baldrijan, cveti tako rahlo vijoličasto!«»Glej, glej, cveti že šentjanževka, kako zlato rumeni so njeni cvetovi!«»Jaz pa vidim rman!«»Poglejte tale kupček materine dušice v njenem popolnem razcvetu, kako lahko narava naredi tako lep cvet s tisoči drobnih vijoličnih cvetov?«Pa že pobožam to dišeče nizko cvetje, da zadiši daleč naokoli.Pot nas pripelje do travnika, takšnega »divjega«, nepokošenega, kmečka žena nam dovoli, ga prečimo, trava nam sega čez pas, nas žgečka, metulji plašno poletavajo iz cveta na cvet, visoko cvetje se razkošno odkriva v rumeni, modri, vijolični in beli barvi, pasja trava, pahuljica nas ostro podrgneta po rokah in glej: »Katera rožca pa je to?«»To je visoki dimek, tisto tam je grabljišče, to tukaj pa je zvončnica, ki ima tako lepe mehke modre zvončke.«To je pravi hribovski travnik, ki bo dal življenje novim cvetlicam, hrano čebelam, metuljem in zavetje zajčkom.Ima me, da bi legla v to razkošje trave na hrbet, gledala v nebo, bele oblačke pa tudi jasno nebo in dolgo poslušala petje ptic in brenčanje žuželk okoli mene, dihala zdravilne arome zelišč, ki jih je na teh travnikih veliko. Ampak to si bom lahko privoščila takrat, ko bom sredi teh lepot sama, brez skrbi in brez obveznosti. Zdaj pa naprej za pohodniki, da jih še ulovim, dokler jih še vidim na obzorju.