Cilj je bil dosežen

Še sreča, da vse poti vodijo v Rim, pa tudi na Lisco. Zagodle so nam zapore cest, vklopili smo GPS. No zdaj pa bo, smo predvidevali. Figo je bilo. Garmin pokaže smer na levo in Branko zapelje levo. Znašli smo se v slepi ulici na dvorišču večje kmetije. Tone in Franc sta takoj odhitela po informacijo, kam naprej. Mi čakamo in končno dočakamo naša pohodnika. Dolgo ju ni bilo in končno sta se prikazala.
»Do kontejnerjev nazaj in levo dol v dolino!« se je izprsil Franc.
Odpeljali smo se in pogled nam je uhajal na nepokošene travnike, na njive s koruzo, listnati gozd in potem skozi ozko dolino stisnjeno med dvema bregovoma.
»Glej, tam je Jurklošter.« Prekinemo poslušanje o celjskih grofih, ki nam ga je podajal naš Franc. Peljali smo še malo naprej in parkirali naša vozila, Abina pa nam je postregla svoj štrudl. Kmalu se razvrstimo po poti navzgor po strmem kolovozu. Res ne vem, kdaj je minil čas, da smo bili kar naenkrat na travniku pred cerkvijo Sv. Jošta, kjer smo se odžejali in malo posedeli. Pa se spet napotimo naprej in ob pogledu na kažipot smo postali vsi veseli, kajti do doma je bilo še samo 25 minut. Ko smo prišli iz gozda na nepokošen dišeči travnik, kjer so dišali ranjak in materina dušica, pa še več drugega dišečega cvetja. Mudilo se nam je v kočo, ker smo bili žejni. Na »Klopco ljubezni« smo le pogledali, kajti nevihta je bila blizu in smo se kar hitro podali v dolino. Sklenili smo, da bomo šli do nje drugič, ko si bomo vzeli več časa in šli po drugi poti. Privoščili smo si dober golaž, drugi pa ričet in o koči vse lepo. O nadmorski višini nas Boris opozori, da še manjka 3 metre, pa smo brez »greha«….

Nada Kovač