Nepozaben dan

Gore ponižajte se,
doline povišajte se,
da se bo videlo
gor na Lepenatko…
V mislih sem prepevala melodijo te lepe domače pesmi, a zgodilo se ni nič in v koloni Četrtkovcev smo krenili od lepe cerkvice Sv. Lenarta navzgor, kar strmo. Bili smo še vsi spočiti in radovedni, kaj bomo videli. In videli smo gozd, skale, a gozd ni enak gozdu, pot ni enaka poti, zato sem kot vedno vzdihovala: »Joj, kako je to lepo!« Kot bi mignil smo bili na čistini – travniku, po sredini je bila shojena pot, pred nami pa skalnati Rogatec. Na desni je na vrhu hribčka utica, baje je tam pritrjen zvonec. Dva pohodnika sta želela obiskati tisti vrh, a drugi so že odhajali pod vznožje Rogatca in prišla sta nazaj. Pot se je zravnala, potem pa spet malo dvigala. Na levi je bilo strmo pobočje, kjer so rasle visoke, vitke smreke in dišalo je po smoli. Prilezli smo do kažipotov; od daleč vidne rdeče table so kazale v vse smeri, vse po 1h 30min ali malo več. Rogatec je bil nad nami kot neprijazen skalnat trikotnik, prav strah vzbujajoč. Videle so se sledi požara, prav do vrha so segale in tam se je videl velik križ. Le kdo si je upal tja gor? Tabla je kazala: BIVAK 5 min. No, pa gremo tja. Vse naokoli so cvetele visoke bodeče neže. Le one imajo dovolj moči, da preživijo to sušo, sem si rekla, saj drevju odpada še zadnje listje. Malica, sendviči s sirom, zelenjava, klobase, voda pa za žejo. Ni veliko časa, pohodniki so nestrpni, če se ne premikajo, so nesrečni. Pot je vodila po travniku, trava ni bila visoka niti cm, gor in gor do vrha 1.425 m! Tedaj smo se ozrli na Veliko Planino, videli smo tudi cesto, po kateri smo se peljali na Korošico. Z vrha smo videli Konja, Ojstrico, Dleskovško planoto. Zdaj že poznam Kamniško Savinjske Alpe z druge strani, a še vedno radi pokukamo na zemljevid, ki ga ima Tone vedno seboj. Žig je ostal neuporabljen, saj nismo imeli blazinice, zato pa smo se slikali v skupini kot vedno. Stati na vrhu tako visoko – to ni mačji kašelj. Je pa lepo, brezmejno lepo in to še v tako lepem dnevu. Vse mine in treba je dol, dol po zelo strmi poti preko planine in nato skozi gozd do cerkvice Sv. Lenarta, kjer je čista voda skakljala po brzicah in nas napojila. Kaj je tako vabljivega za pohodnike, da se vsak četrtek odtrgajo od doma? Ne vem, vem pa zase, da je koncu pohoda vedno kakšna »sladica« – tokrat gornjegrajski muzej in ogromna katedrala. Kar smo prebrali v knjigah ali slišali od drugih, to smo zdaj videli na lastne oči. Pojdite in se prepričajte, da je v naravi lepo, prelepo…In utrnile so se mi prebrane misli: »Najlepših stvari na svetu ne moremo videti in se jih dotakniti, temveč jih moramo čutiti s srcem.«