Pot spominov in tovarištva

Četrtkovci smo se z avtobusom podali na Korošico. Izhodišče je bilo v Podvolovjeku. 20 pohodnikov si je oprtalo nahrbtnike in se podalo v gozd med smreke in macesne. Skale, večne spremljevalke zlasti visokega gorskega sveta so nemo ležale naokrog, kot bi jih kdo stresel iz rjuhe. Zakaj mi v družbi prijateljev pot mine tako hitro in še odpočijem si ne? Kot bi mignil je ležala pred nami planina Podvežak, 1564 m, vsa gola, prerasla le z nizko plahtico, ujeta med gozdno drevje na levi in med sive gore na desni. Postali smo pri pastirski koči, a pri koritu ni bilo vode. Krenili smo skozi gozd navzgor. Drevje se je nižalo in prehajalo v nizke grmiče borovcev. Na razpotju se odločimo za obisk Moličke peči. Kmalu se nam odpre čudovit pogled na dolino ujeto med gore in obnemimo. Cerkvica Sv. Cirila in Metoda na hribčku se čudovito ujema s to pokrajino, pomislim. Zidana je sivega kamenja, delo pridnih človeških rok. Na levi zagledamo skalni previs s klopcami. Zavzeli smo razpoložljive klopi in se namalicali. Pa spet krenemo lepo po robu, se dvigamo, vzdihujemo, pa se nam razpre nova dolina pod visoko Ojstrico in drugimi grebeni Kamniško Savinjskih Alp. Na sredi doline je Kocbekova koča in pred njo nas je pričakala prijazna Mojca z mrzlo kačjo slino. Kako se je prilegla v tem vročem, vročem dnevu! Nekateri so hoteli še na Ojstrico, a premamila nas je jota, zelenjavna juha in kavica. Še fotka za spomin na celo skupino in naprej v hrib v žgočem soncu. Vsak vzpon ima svoj vrh, to sem se že naučila in razpotje je bilo odločilno. Levo ali desno? Pa desno! Gremo naprej med rušjem, nakar se je začelo melišče. Obstanemo. Globoka vdrtina, kot bi obrnili stožec z vrhom navzdol. Zgoraj bele stene, zlasti na levi strmo pobočje, presekano s potjo, ki je vodila nekam v neznano. Stojimo na melišču in vsak si misli svoje. Treba je prečkati to melišče in priti na gamsjo stezo. Počasi, počasi zdrsne kamen in že nekdo vpraša:
»A je v redu?«
»Da!«
»Ti pomagam?« vpraša drugi.
Preidemo na pot sredi strmega pobočja, eden za drugim, stopalo za stopalom.
»Primi se za skalo!« reče nekdo.
»Zloži palice!« reče drugi.
Pa spet: »Ne glej v dolino!«
»Čakaj, te primem!«
Strah in groza je pogledati dol po melišču.
A me ni bilo strah, čeprav je pot naenkrat izginila za veliko belo skalo in sem mislila:
»Zdaj pa bo prepad!« Pa se je pot le spustila in prišli smo med rušje in tedaj sem rekla:
»Šla bom na Triglav, slabše ne more biti!«
Pa naj kdo reče, da je planinarjenje kar tako. Tako smo prečili sivo melišče in srečno prišli do avtobusa. Posedemo se in odpeljemo. Pa vpraša eden: »Kako bomo dali naslov temu spisu?«
Padajo posrečeni predlogi, a meni je ostal v spominu Tonetov: POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA. Da, spominov bo dovolj za celo zimo, tovarištvo pa je bilo »krvavo« potrjeno, zlasti še potem, ko so štiri ose napadle Dragico in smo ji pike hladili s paradižniki.
In utrnila se mi je misel:
VSAKO POČETJE JE TVEGANO,
A VEČ TVEGAŠ,
ČE NE POČNEŠ NIČESAR. (Williams)