Od Pokljuke in Lipance preko Uskovnice v Voje…

Dobro načrtovan, dobro izpeljan in dobro končan pohod 1 : 10 pohodnikov v prid ženskam, kaj bi še več radi!? Krepak korak, včasih zadevajoč v korenine, nas je privedel od Pokljuke na Lipansko planino, kjer se je sončila Blejska koča. Nahrbtnike dol, malica, počitek, sončenje na klopeh, vse to je sledilo, ko smo prispeli gor po označeni poti. Oko se je spočilo na pogledu na Debelo peč, Lipanski vrh in Mrežce, a srce je hotelo še več. Pot pod noge smo si rekli in že kmalu smo eden za drugim šli preko cvetočega travnika v gozd, kjer smo se preko korenin in kamenja na in ob poti, lepo v koloni pod budnim očesom našega pastirja smo ovčke pridno hodile in »blejale« kot se pač za ovce spodobi. Pot se je kar vlekla, a ker smo vedeli, da se bo za danes pot na Uskovnici končala, smo se kar s krajšim postankom v Športnem centru Rodno polje, kjer smo potešili žejo, hitro znašli pred lepo leseno cerkvico na planini Uskovnica. Koče še ni bilo videti od tod, ta se je skrivala malo nižje na planini. Nič ni bilo žuljev, nič bolečih podplatov, zato se je bilo prijetno sprehoditi po mehki travi tam okoli. Žejna grla so se navlažila, zato smo lahko glasno peli, da je odmevalo od Južnih Bohinjskih gora od skritega Triglava pred nami, a najbolj pa je odmevalo od Tosca, saj nam je bil pred nosom. Spanec na koči so motile ovčke, ki so še kar »bleketale« od same preproste sreče – biti v neokrnjeni gorski naravi v naročju skalnatih vrhov, kjer pravijo, da ni več »greha«. A greh bi bil, če se ne bi naužili hladne gorske vode, greh bi bil ne videti Rudnega polja in ne zaužiti borovničeve pite na Okrepčevalnici pri Mostniškem slapu in se objeti, peti, čuditi se lepi naravi, si ogledati čudežno delo vode, ki je v toliko in toliko tisoč letih izdolbla prava korita različnih oblik. Tako je pastir varno privedel v dolino svojo čredo ovac tik preden smo zares bili mokri.
To je bil pohod, ki se ga ne da opisati z besedami, lahko ga le občutiš s svojimi čutili, za vse to pa moraš biti po srcu PLANINEC IN LJUBITELJ NEOKRNJENE NARAVE.

Nada Kovač, avgust 2016