Četrtkovci: Perovec – Breg

Po krožni poti v naši bližini

Zaradi izrednih vremenskih razmer, smo se tokrat odpravili le po cestah in odprtih poteh v naši bližini, kajti hoja po gozdu in nasploh pod drevjem je smrtno nevarna zaradi odpadanja ledu in lomljenja drevja. Prehodili smo krožno pot iz Konjic, Prežigala do Tepanja, kjer smo si vzeli kratek odmor za kavico. Pot smo nadaljevali preko nadvoza nad avtocesto v vas Perovec in Dražo vas, te se vrnili preko Nove vasi in Brega v Konjice, kjer smo si privoščili pravo »planinsko malico na žlico«. Samo še do naših jeklenih konjičkov do parkirišča smo se prebili in se nato vsi zadovoljni, čeprav nas je bilo tokrat nekoliko manj, verjetno tudi zaradi vremena, podali vsak na svojo stran proti domu.
Lep dan je bil, čeprav je bil tokrat čisto »nižinski«.
V. Kamenšek

Kdo smo Četrtkovci?

Smo ljubitelji planin in v večini člani Planinskega društva Slov. Konjice. Vsak četrtek se zberemo na parkirišču pred večjim trgovskim centrom v Slov. Konjicah.
“Dobro jutro!” “Dober dan!” “Kdo še manjka?”
Malo pokramljamo, se preštejemo, se »zložimo« v jeklene konjičke in se odpravimo proti cilju. Kam pa?
Na Pohorje, v Zasavsko hribovje, na Konjiško goro. Naš vodja Franc predlaga pot, kajti on pozna vse poti, zato nas vodi.
IZHODIŠČE: vznožje tega ali onega hriba
ZAHTEVNOST: nezahtevno ali zahtevno
ŠTEVILO POHODNIKOV: od 5 – 30
VIŠINSKA RAZLIKA: od 400 do 1000 m
VREME: samo da je
RAZPOZNAVNOST: rdeča barva

Običajno krenemo v hrib, kajti večina poti zahteva vzpon, strmo, položno, serpentinasto, po markirani poti, po brezpotjih, skozi gozd, preko travnikov, pa tudi čez skale. Hodimo lepo v koloni, če je potka ozka, sicer pa po trije ali štirje vštric, kolona se kdaj pa kdaj pretrga, spredaj po navadi hodita Jože in Mili, Slavko in Nada sta po »kilometrini« in vztrajnosti na poteh poleg Franca na prvem mestu, potem sledi zlata sredina Dragica, Marija, Anica, Sonja, Magda, Franci, Milica in Jožica in tudi Milan, nato pa presledek in Albina, prej še Zlata, ki hodi vedno enakomerno, Franjo, Boris, Zdravko in Franc pa bolj počasi, pogovor med nami nas tudi utruja, eni so zadaj zaradi varovanja pohodnikov, eni iz solidarnosti. Občasno se pridruži še kakšen nov obraz, ki je med nami vedno dobrodošel. Vida pa menja položaj glede nazorni kot, ker mora vse fotografirati. Zdravko pa pomaga odpirati nahrbtnike, če kaj potrebujemo, Tone pa gleda na višinsko uro in poroča, na kateri nadmorski višini smo trenutno. Smejati se moramo Borisu in Franju, ki nam s svojo hudomušnostjo krajšata čas. Ženske pa med pohodom “kuhamo”, nabiramo cvetje in ga spoznavamo. Pa tudi gobe nabiramo. Tako hitro premagamo pot in že se svetlika skozi drevje. Na planem obstanemo očarani od lepot gora, ki nas obdajajo, zapojemo našo »himno« Čez zelene trate, včasih bolj v molu, včasih pa v duru. Smo pa sigurno boljši pohodniki kot pevci. Na obzorju prepoznavamo vrhove gora in se sprašujemo, kje je bilo najlepše: na Menini, Lepenatki, Korošici, na Kamniškem vrhu, na Bohorju? Ne moremo se odločiti, smo pa vsi enih misli: povsod je najlepše!
Pa naj ostane tako do prihodnjega četrtka.
Nada Kovač, Stranice

 
Google has deprecated the Picasa API. Please consider switching over to Google Photos